V toplem septembrskem predvečeru nas je pred vrati Mestnega muzeja Ljubljana počakala kustosinja za rimski čas, mag. Bernarda Županek.

Odkivanje pozabljenih znakov

Žuborenje vode, ki se je stekala iz bližnjega Neptunovega vodnjaka in emonski napis, ki se je kar naenkrat zasvetil s križevniške cerkve, sta obetala nenavaden sprehod med ulicami, po katerih stopamo vsak dan, ne da bi mislili o tem, koliko ljudi je takisto tu hitelo pred nami, kam so bili namenjeni, kam so prišli in kaj so nam zapustili. 

Tokrat je vse kazalo drugače. Kustosinja nas je po nekaj korakih odvedla v čas okoli leta 15., kamor sega eden od najzgodnješih epigrafskih virov v zvezi z rimskim mestom Emona. Odmislimo semaforje, avtomobile in vso električno napeljavo ter se spustimo za obzidje Emone, ki je živela od 1. do 6. stoletja.

Emona še živi

Rimsko mesto, ki je dobro živelo vse do 5. stoletja, si danes le še s težavo prikličemo v domišljijo. Le za hip se ustavimo ob parkirišču, polnem avtomobilov, kjer že desetletje raste nova Narodna in univerzitetna knjižnica.

Prav na tem mestu so se pred mnogimi stoletji prebivalci Emone zbirali na  javnem kopališču. Smuknemo čez Zoisovo cesto in za dolgim obzidjem, ki mu je mogoče jasno slediti, poniknemo med hišami v Jakopičevem vrtu. 

V Jakopičevem vrtu

Pred nami se odpre prvi arheološki park imenovan Jakopičev vrt, po impresionističnem slikarju, ki je tukaj imel svoj atelje. Kot privid se pred nami kar naenkrat prikaže eden največjih rimskih spomenikov v Sloveniji.  

V mirni soseski za zelenimi vrtovi in pod gostimi krošnjami počivajo kamniti temelji in tla čisto prave emonske hiše. V parku, ki so ga za javnost odprli leta 1966, čisto od blizu in na naših tleh doživimo rimski vsakdan. Stoječ ob ohranjenih črno-belih mozaikih si z lahkoto predstavljamo, kako je zastal korak tedanjemu meščanu, ko se je čez zid zazrl na bližnji grič, ki mu zadnja stoletja rečemo grajski. 

Povabljeni pod emonsko streho

Povabljeni pod emonsko streho se navdušimo nad ohranjenim sistemom stebričkov, ki nazorno prikazuje, kako so se v hladnih dneh greli stanovalci tega doma. Topel zrak se je iz ene izbe po tleh razlezel v osrednji prostor in se po votlih zidakih zavlekel tudi v stene – sistem se imenuje hipokavstno ogrevanje.  

Na potki pred hišo pokukamo še v kanalizacijski odvod, ki priča, da se je mesto že pred mnogimi stoletji ponašalo z bogato in razvejano infrastrukturo. Da bi izjemno dediščino ohranili tudi zanamcem, je kustosinja arheološki park za nami skrbno zaklenila in že hitela pripovedovati zgodbe o rimskem zidu, o glavnem trgu Emone, o vladarjih, politikih in tudi umetnikih, ki so konec koncev zaslužni, da je Ljubljana ohranila dediščino rimskih časov.  

Ubiramo korake po emonskih stezah

Med številnimi zanimivostmi, ki smo jih spoznavali med mestnimi ulicami, smo prišli do drugega arheološkega parka, ki se nahaja na Erjavčevi cesti, nedaleč od Cankarjevega doma, za OŠ Majde Vrhovnik. Z zanimivo pripovedjo in spoštljivim odnosom do preteklosti nas je kustosinja spet povedla v vsakdan Emoncev in Emonk izpred nekaj manj kot 2000 let.  

Še en veliki spomenik

Tokrat smo vstopili v emonsko hišo, ki je bila zgrajena že v 1. stoletju. Okoli leta 300 so jo opremili s tremi manjšimi bazeni, ki so tedaj predstavljali kopalnico ter uredili hipokavstno ogrevanje. Nekaj kasneje so dozidali še sobo in tla okrasili s čudovitim mozaikom. Ta zasebna hiša z več znaki kaže, da je bil tu konec 4. in v začetku 5. stoletja zgodnjekrščanski prostor z molilnico in pravokotnim prostorom s krstilnim bazenom. Povejmo še, da so ta prostor rabili samo enkrat letno, ko so v obredu krstili odrasle osebe.  

Emona v zatonu

V 5. in 6. stoletju se začne zaton Emone. Kljub temu da je imelo mesto ugodno lego na trgovski poti med Italijo in Balkanom, so negotove politične razmere zamajale njegov obstoj. Rimski imperij je bil prevelik in ga je bilo težko obvladovati, poleg tega so se začeli vpadi tujih ljudstev. Moč in oblast sta v Emoni (kot tudi nekaterih drugih mestih v zahodnem delu rimskega imperija) vse bolj prehajala v roke škofov, rimski svet pa se je počasi rušil. Z njim se je začel tudi zaton rimskih mest in njihovih pridobitev. 

O Emoni, ki je živela znotraj obzidja in bila navzven povezana z z Akvilejo, Navportom, Karnijem, Neviodunom, Siscijo, Celejo, Petovijono, Karnuntom…današnji prebivalci Ljubljane in obiskovalci večinoma ne znamo povedati kaj veliko.

S pomočjo poznavalcev in strokovnjakov pa lahko na povsem običajen dan poniknemo v neke čisto druge čase in se na novo vživimo v prostore,  ki so nekoč pripadali drugim ljudem ravno tako, kot danes pripadajo nam.  

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na