Jesenski dnevi so ravno pravšnji, da se umetnik zapre pred zunanjim svetom in se posveti ustvarjanju v svojem ateljeju. Akademska slikarka in kiparka Saša Bezjak nam je kljub vsemu velikodušno odprla vrata svojega ateljeja v Gornji Radgoni in pokazala, kaj vse je mogoče početi z umetnostjo in kam vse lahko seže umetničina roka.

Saša Bezjak je samosvoja in vsestranska umetnica ter ustvarjalka v pravem pomenu besede. Njen atelje in ogromno skladišče pod njim se šibi od slikarskih platen, velikih in malih kipov, polic in stalaž, na katerih so zložene risbe in grafike. Med njimi pa je mogoče najti tudi platna, ki sta jih poslikala in porisala njena otroka.

Kot pravi sama, je njen umetniški izraz neobhodno povezan tudi s pisano besedo. Tako pri ustvarjanju nenehno prehaja od ateljeja k pisalni mizi in potem spet nazaj. Mešanje besed, materialov ter potez spretnih rok rojeva nove in nove stvaritve, ki pa so nenehno osredotočene na temeljna človeška vprašanja o življenju – od rojstva, skozi otroštvo do starosti in vse tja do smrti.

Bralcem našega časopisa je predstavila izdelovanje in poslikavo keramičnih ploščic, za katere sama pravi, da so predvsem družinski projekt. Keramika je namreč del njihove družinske tradicije, saj sta se z njo ukvarjala tako oče kot tudi brat. Prav od tukaj je vzniknila želja, da bi tokrat naredili nekaj skupnega.

Brat si je zaželel, da bi njena risba dobila stalno in trajno mesto v novi družinski kuhinji. Njegova žena pa si je zamislila, da bi risbe odslikavale prispodobe družinskega življenja, pomešane z dišavami in zelišči, ki so njena velika strast. ''Nastali so motivi ljudi, živali, rastlin in s pisano pisavo napisana imena zelišč. Izbrali smo taka s posebnimi in zgovornimi imeni kot kurja črevca, dobra misel, prava lakota…''

Ker so stene v kuhinji sivkasto rjavkaste in pohištvo belo, so se odločili, da jih bodo s ploščicami poživili. Da bi kuhinja zaživela, so tako za ploščice kot tudi za poslikavo izbrali intenzivne barve.

Iz tega izhodišča je sledila izdelava ploščic iz rdeče gline, v velikosti 10 x 10 centimetrov, ki jih je po naročilu izdelal lončar Boštjan Dobovšek. Na tako pripravljeno osnovo je umetnica s čopičem naslikala podobe, ki si jih je že prej skicirala na papir. ''Uporabljala sem nemške in italijanske podglazurne barve, ki sem jih nanašala s tankimi čopiči.''

Poslikane ploščice so ponovno dostavili lončarju, ki jih je glaziral in potem še enkrat žgal na 1000 stopinj v zato namenjeni peči. Postopek je precej zahteven in terja veliko mero strokovnosti in izkušenj, zato brez pomoči veščega lončarja ne bi šlo.

''Na koncu sem posamične ploščice sestavljala v celoto glede na barve, asociacije risb in po izbranih imenih. Na enak način kot zeliščna imena smo vključili tudi naš družinski priimek Bezjak. Postavili smo ga v desni spodnji kot, kot če bi bila podpisana slika.'' pravi umetnica.

Poslikane in pobarvane ploščice je zložila v dve vrsti. Spodaj in zgoraj je predvidela moder trak ploščic, ki jih je pripravil lončar. Okoli tega močnega dela pa je razporedila neposlikane rdeče ploščice.

Tako sestavljeno kompozicijo je njen brat Boris prilepil na steno in zafugiral. Ker so ploščice ročno izdelane, so fuge med njimi različno široke in ustvarjajo različne oblike. Tudi v tem oziru se unikatni izdelek razlikuje od standardnih, industrijsko izdelanih ploščic, pri katerih stremimo k temu, da so fuge enakomerne.

Čeprav je slikarka in kiparka Saša Bezjak pri svojem ustvarjalnem delu navadno ločena od drugih, je bilo tokrat povsem drugače. Med ustvarjanjem so se člani družine večkrat usklajevali in se dogovarjali o barvah, motivih in tudi o postavitvi. ''S končnim produktom smo bili vsi zadovoljni. Res pa je, da so ploščice posebne, nevidene in da zahtevajo tudi bolj zahtevnega ogledovalca.''

K ustvarjalnemu delu in preseganju meja ustaljenega razmišljanja pa slikarka in profesorica likovne vzgoje spodbuja tudi svoje učence in učenke v osnovni šoli ter tečajnike in tečajnice na popoldanskih delavnicah.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na