Načrtovanje poti v Razazije

Doživetje se začne že ob načrtovanju poti; ob vpisu imena zaselka, ki se po opisu organizatorjev nahaja „na stičišču Vojskarske planote in Trebuške doline“ namreč spletni zemljevidi izgubijo štreno.

Tako se na pot podamo ob pomoči „običajne“ karte, ki nas pri Idriji usmeri proti Vojskem (Vam zveni znano? Verjetno iz radijskih vremenskih poročil oziroma rubrike „Temperature po Sloveniji ob …).

„Glavna cesta“ tu pomeni strmo vzpenjajočo se, mestoma makadamsko stezo, „odcep“ pa kolovoz ali gozdno cesto, ki se vzpne med mogočna drevesa.

A dobri dve uri trajajoče popotovanje je vredno vsakega ovinka; daleč od gosto naseljenih mest, nervoznih prometnic in nenehnega hrupa nas namreč skoraj tisoč metrov nad morjem pričaka presenečenje, nabito z energijo in polno neverjetnega miru in miline.

Prvi obisk

Ob prihodu v Razazije na istoimenski kmetiji najprej obiščemo Mira - nasmejanega in „sončnega“ štiridesetletnika, ki je eden prvih novih „prišlekov“ v Razazije.

Kot pove, je sem prišel po naključju, ko ga je sedanji sosed leta 2003 prosil, če bi mu pomagal pri obnovi njegove kmetije.

Miro, ki je po poklicu zidar, je ponudbo sprejel, ta čudoviti konček naše dežele pa ga je tako navdušil, da se je kmalu tudi sam odločil za nakup zapuščene kmetije s staro, porušeno hišo.

Za gradnjo svojega novega doma – trenutno največje kmetije v Razazijah - , je porabil štiri mesece časa, les, ki je glavni gradbeni material razgibane konstrukcije, pa si je že prej pripravil na žagi.

Hiša iz lesa

Ob vprašanju, koliko ga je stala gradnja hiše, skomigne z rameni, nato pa na hitro izračuna, da je, če seveda ne ovrednoti lastnega dela in lesa iz svojega gozda, za nakup materialov odštel okoli 5.000 evrov.

Ja, prav ste prebrali – pet tisoč evrov za celo hišo.

Danes v pravljičnem lesenem domu, ki stoji na temeljih nekdanje domačije, živi s partnerko Metko in psom Rexom.

Ko nas velikodušno povabi čez prag, smo naravnost navdušeni – linije so mehke, nepravilne; takšne, kot jih narekuje les.

Svetlo domovanje obliva sonce, ki prodira skozi velika strešna okna in med drugim osvetljuje in ogreva tudi notranjo gredo – lesen zaboj, v katerem solata in zelišča uspevajo tudi pozimi. Na leseno galerijo vodijo zavite stopnice iz surovega, ročno obdelanega bukovega lesa, s trama pod stropom pa v dnevno sobo visi gugalnica.

Življenje tu, na hitro izračuna Miro, ju, skupaj s stroški avtomobila, stane okoli 200 evrov mesečno.

Idilično, navdihujoče, spokojno. Pa vendar v možganih kljuva vprašanje, mimo katerega mestni škrici pač ne moremo: le kaj človek dolge dneve, tedne in mesece počne tu, več kot uro tresljajev polne vožnje daleč od prvega kina, mestne kavarne ali kakršnega koli urbanega življenja.

Kako ti bo dolgčas, ko pa imaš dve roki?

„Vam ni nikoli dolgčas?“ mi uide.

Miro se, vajen takšnih vprašanj, le prešerno nasmeji: „Ne razumem ljudi, ki pravijo, da jim je dolgčas. Kako ti je lahko dolgčas, ko pa imaš dve roki?!“

V toplejših mesecih z Metko vrtnarita na njivi s čudovitim pogledom na Trnovski gozd, skrbita za okolico hiše in se ob večerih kopata v lesenih čebrih nad domačijo, ki jih napaja izvirska voda.

Predvsem ob koncih tedna sem zanese tudi številne obiskovalce – ljubitelje narave in samote, ki v teh krajih ponovno najdejo stih z okoljem in samimi seboj. Pozimi je čas za manjša ročna opravila, kar nekaj opravkov pa je tudi s snegom, ki ga tu včasih namede tudi do dva metra visoko.

Takšno življenje Miru ustreza bolj kot mestni vrvež, odločitev zanj pa je prišla sama od sebe, saj kot otrok iz velike kmečke družine pravzaprav nikoli ni nameraval živeti v mestu.

Ob vprašanju, če za njegovim življenjskim slogom stoji kaka posebna filozofija, se Miro ponovno nasmeji in odgovori, da je sem gor prišel v iskanju miru in samote.

„Ljudje prihajajo sem gor in so navdušeni: 'O, poglejte, hiša po principu feng-shuija!' ali 'Le kako vam je uspelo zasaditi vrt po načelih permakulture?' … ob vsem tem se samo nasmejim in jim povem, da sem stvari naredil tako, kot me je naučil moj oče."

Drugi obisk - hišica sredi zelenja

Ko se Miro in Metka odpravita na travnik, kjer se pod še eno idilično prenovljeno domačijo že zbirajo udeleženci 5. Dneva ekovasi – od daleč slišimo brušenje kose in zamahe koscev, pomirjajoče udarce na gong in veselo smejanje številnih otrok, ki se veselijo skupnega kosila – se mi podamo do še ene domačije v Razazijah.

Pot, pravzaprav stezica do lani zgrajenega doma Sandre in Tomaža vodi dober kilometer v breg, skozi gosto podrast in mogočen bukov gozd. Mir in tišina v objemu narave sta tako mogočna, da nam, vajenim hrupnih prometnic in nikoli spečega mesta, začne odzvanjati v ušesih.

Obiskovalci

Na domačiji Tomaž obiskovalcem kaže, kako ometati leseno hišo z naravnim ometom iz gline, Sandra pa si vzame nekaj trenutkov za kratek klepet. V svojo idilično hišico, pove, sta se preselila novembra, prej sta živela v Idriji. Ostra zima na samotnem pobočju ju ni prav nič prestrašila.

V te kraje sta z možem rada zahajala že prej, saj se je na bližnji domačiji rodil Sandrin oče in tako so se sem večkrat vračali na počitnice, piknike in družinska druženja. Med enim izmed obiskov sta ob raziskovanju okolice spoznala Mira, se navdušila nad njegovo hiško, in se za selitev odločila tudi sama.

Sonja pravi, da se na samotni kmetiji – najbližje naselje je okoli dva kilometra oddaljeno Vojsko – počutita odlično, pa tudi vsakodnevna gozdna vožnja do 25 kilometrov oddaljene Idrije na delo je ne moti.

Tako kot Miro tudi sama zatrjuje, da na sončnem pobočju nikoli ni dolgčas, če pa si vendarle zaželita družbe, se s Tomažem odpeljeta v kino v dobro uro oddaljeno Novo Gorico.

Bivanje brez naglice

Kljub temu, da življenje daleč od sodobne infrastrukture človeku postavlja številne ovire in izzive, je utrip v zaselku Razazije – trenutno je tu naseljenih okoli 6 hiš – dokaz, da se tudi v ponorelem svetu 21. stoletja da živeti drugače.

Bolje? Kakor za koga; vsekakor pa svet brez ponorelega prometa, ubijalskega tempa in do skrajnostih znerviranih ljudi ponuja zanimivo alternativo.