Vrt Onkraj gradbišča smo obiskali na enega najbolj vročih popoldnevov v tem poletju.

A medtem ko so se temperature na mestnih ulicah kljub koncu delavnika še vedno gibale v zgornji polovici tridesetih stopinj, je za visoko gradbeno ograjo ob Resljevi ulici proti nam zavel prijeten hlad.

Bujno rastlinje, ki od začetka letošnjega leta krasi nekdaj sivo in zapuščeno gradbeno jamo, je prava oaza sredi mesta.

Med „doma izdelanimi“, a presenetljivo harmoničnimi gredicami najdemo – poleg najrazličnejše zelenjave, zelišč in cvetja – tudi številne unikatne izdelke in okraske, vrtno uto, ploščad za zbiranje in druženje, opremljeno z najrazličnejšimi stoli in celo manjšo mlako.

Ob našem obisku je bilo za zalivanje še prezgodaj – sonce je še pripekalo, uporabniki gredic pa so se verjetno šele vračali iz služb in bodo svoje pridelke obiskali kasneje – zato nam je nekaj več o projektu zaupala Urška Jurman, ena od idejnih vodij in začetnic projekta.

30 gredic, 50 vrtnarjev

Čeprav so v začetku – od prvih snovanj vrta v teh dneh mineva natanko eno leto – projekt spodbujali in urejali predvsem njegovi iniciatorji, je slika danes popolnoma drugačna. Urška pove, da je na vrtu trenutno okoli 30 gredic, ki jih ureja okoli 50 „mestnih vrtnarjev“ najrazličnejših starosti in profilov.

Ob skupinskih akcijah, ki navadno potekajo ob sobotah, tu najdemo upokojence, mlade družine, posameznike, ki jih zanima naravi prijazno delovanje v mestu in številne druge, ki so v sosedskem zelenem raju našli priložnost za druženje in ustvarjanje.

Tu med drugim vrtnari mlada družina iz Rusije, pa Japonska družina, pred kratkim pa se jim je pridružil tudi mladenič, ki preizkuša metode in uspešnost permakulture.

Izkoriščajo, kar ponuja lokacija

Za zasnovo in izdelavo gradic je vsak vrtnar poskrbel sam, pri tem pa so uporabili in reciklirali materiale – les, kamenje in druga gradiva – ki so jih našli na gradbišču. Tako je vsaka gredica malo drugačna, skupaj pa tvorijo navdušujoče harmonično in všečno celoto.

Zagnani vrtnarji so tudi sicer kar najbolje izkoristili danosti lokacije in sodelovanje okoliških prebivalcev. Z dovoljenjem gospe Ružice, ki živi v sosednji stavbi in „bdi“ nad dogajanjem, so tako ostanek plastične cevi povezali z njenim žlebom in ga speljali v kotanjo, kjer je nastala manjša mlaka. Ta služi kot zbiralnik vode za zalivanje vrtov, zgodaj poleti pa se je v njej naselila celo žaba.

Sodelovanje, druženje, ustvarjanje

Skrb za to, da se rastline v vročih poletnih dneh ne posušijo, ni mačji kašelj, še posebno ne v času dopustov. Tudi zato je skupnostni vrt, ki predpostavlja medsebojno pomoč, še kako dragocen. Nemalokrat se namreč zgodi, da katerega od vrtnarjev tudi po več dni ali tednov ni, in takrat za njegovo zaplato zemlje skrbijo ostali.

Med uporabniki vrta se je tako razvilo partnerstvo in sožitje, ki presega zgolj „delo“ z ramo ob rami. Med seboj sodelujejo, si izmenjujejo nasvete in se na vrtu, ob sedenju na klopci z razgledom na pridelke, zapletejo v pogovor.

Iz takšnih spontanih druženj, ki jih soseda Ružica pogosto popestri z domačim pecivom, so se razvili tudi organizirani dogodki – na ploščadi pod leseno senčnico so tako letos že pripravili umetniško predstavo in dva filmska večera.

Zelenjava, ne stolpnice!

Urška pravi, da so z razvojem projekta zelo zadovoljni tako njegovi pobudniki, kot uporabniki. Zato potihem, ali pa tudi na glas, upajo, da bo na tem mestu še nekaj let rasla zelenjava, ne stolpnica.