Krajinski park Sečoveljske soline (KPSS) je bil v mnogočem prvi med zavarovanimi območji narave v Sloveniji: bil je prvi krajinski park, ustanovljen na podlagi Zakona o ohranjanju narave. Kot zavarovano območje ga je z uredbo določila Vlada Republike Slovenije, ki je pričela veljati 21. aprila 2001 (pred tem je bilo to območje zavarovano z odlokom občine Piran). Prvič v Republiki Sloveniji je bilo takrat z uredbo določeno, da se upravljanje izvaja na podlagi koncesije. Krajinski park Sečoveljske soline je tako postal tudi prvi upravljani krajinski park ob slovenski obali (sedaj sta taka tudi Krajinski park Strunjan in Krajinski park Debeli rtič). So mednarodno pomembno območje: kot prvo v Sloveniji je bilo uvrščeno na Seznam mokrišč mednarodnega pomena in je del evropskega omrežja Natura 2000. To je tudi prvi krajinski park v Sloveniji, ki je vodil projekt LIFE, so zapisali na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor.

S površino približno 700 ha leži Krajinski park Sečoveljske soline na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, v južnem delu občine Piran, tik ob meji z Republiko Hrvaško. Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah, saj je bilo doslej opaženih že več kot 300 različnih vrst. Soline so namreč veliko vodno telo, ki ga ptice ob selitvi uporabljajo kot prehranjevališče, prenočišče ali prezimovališče. Nekatere med njimi na solinah tudi gnezdijo. Tu so tudi značilna bivališča rastlinskih in živalskih vrst omejena na različno slana solna polja, solinske kanale in nasipe.

Sečoveljske soline so nastale na naplavinah reke Dragonje in so delo človeških rok. Na severnem delu parka, imenovanem Lera, sol pridelujejo v skladu s srednjeveško tradicijo. Fontanigge so južni del parka, segajo do reke Dragonje. Pridelavo soli so tu v 60. letih prejšnjega stoletja opustili. Danes se na tem območju prepletajo trije temeljni vidiki rabe prostora: naravovarstveni, kulturni in gospodarski, s tremi gospodarskimi dejavnostmi: solinarstvom, obiskovanjem, rekreacijo ter z drugimi dopolnilnimi dejavnostmi.

Kulturna dediščina Piranskih solin  

Kulturna dediščina Piranskih solin odseva stoletno življenje in delo solinarjev SV obale Jadranskega morja. Od nekdaj številnih solin v Tržaškem zalivu sta se ohranili le tisti v Sečovljah in Strunjanu, zato je njuna pričevalnost še bolj dragocena. Postavlja ju na raven etnološke, tehnične, zgodovinske, naselbinske in krajinske dediščine izjemnega pomena. K nepremični kulturni dediščini solin štejemo solna polja, kanale in bregove s kamnitimi zidovi, stopnicami in zapornicami, solinske hiše z okolico, poti, mostove, črpalke, in tako dalje. Muzej solinarstva na Fontaniggeah prikazuje pridelava soli na srednjeveški način. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo. Muzej obsega skupino stavb, ki so služile za bivanje solinarskih družin in za shranjevanje soli.