Maruša je priznala, da je bil eden najlepših trenutkov v njenem življenju, ko je spoznala Roka. "Nisem nikoli niti pomislila, da bi bila še kdaj ločena, kaj šele, da bo življenje naneslo, da bova morala tako dolgo živeti vsak na svojem koncu," je dejala. Njuna zgodba bi se lahko brala kot pravljica – ljubezen med njima je iskrena in močna. Maruša je pred kratkim povila drugo hčerkico, a kljub temu družina že dve leti živi ločeno zaradi neustreznih bivalnih razmer.

Rok je priznal, da se počuti nemočnega in ujetega v brezizhodni situaciji, iz katere ne vidi hitre rešitve. Z Marušo sta si želela urediti stanovanje v Rokovi očetovi hiši, a preden sta uspela zbrati sredstva za obnovo, ju je presenetilo rojstvo prve hčerke. Maruša, ki je zaradi hude nosečniške bolezni – preeklampsije – rodila prezgodaj, je morala skupaj s hčerko Katrin ostati v Ljubljani še dva meseca, saj doma niso imeli ustreznih pogojev za njuno bivanje.

Rok se še vedno živo spominja dneva, ko je Maruša, že na poti v službo, nenadoma začela krvaveti. "Zdravnica ji je rekla, da je edina rešitev porod. Opraviti so morali urgentni carski rez. Spomnim se, da sem vprašala zdravnico, kaj to pomeni zame, ali lahko umrem. Odgovorila mi je, da ta možnost obstaja," pripoveduje Maruša. 

"Bilo me je zelo strah, ko so mi nadeli masko. Nisem hotela dihati, ker me je bilo strah zaspati. Nisem vedela, ali se bom sploh prebudila," je dodala. "Tisti trenutek ne veš ničesar, samo nemočen si. Življenje Maruše in otroka je bilo v rokah zdravnikov," se spominja Rok.

Ko je Maruša okrevala, se je vrnila v Rokovo očetovo hišo. Kmalu zatem pa so prejeli nenapovedan obisk – prišle so gospe iz socialne službe in presodile, da okolje ni primerno za bivanje otroka. To je pomenilo, da družina ne more ostati skupaj. Marušo in novorojenčico je pod streho vzela njena mama, a tam žal ni bilo prostora za Roka. Čeprav sta pred kratkim dobila še drugo hčerko, danes živita ločeno, vsak na svojem koncu države.

Maruša se boji, da Rok čuti, da nikoli ne naredi dovolj, čeprav se neprestano trudi. "Zamudil je Katrinine prve korake, prve besede ... take stvari se ti nikoli ne povrnejo," je dejala. Maruša potrebuje pomoč pri otrocih, Rok pa se zaradi 120-kilometrske razdalje počuti nemočnega. V spodnjem videoposnetku si lahko bolje ogledate zgodbo Roka in Maruše.

Ko sta končno začela prenavljati dom, ju je znova presenetil prezgodnji porod. Maruša je drugič rodila kar dva meseca prezgodaj, a na srečo je bila njuna hčerka Elena zdrava. "Dali so mi jo ob obraz. To je nekaj nepopisnega, nekaj najlepšega, kar lahko doživiš," pripoveduje Maruša. Njuna največja želja je, da bi bili kot družina končno skupaj, v enem toplem domu, brez nenehnega seljenja. "Dom je občutek. Dom je tam, kjer je Rok."

Pred prenovo je bil njihov dom popolnoma dotrajan. Večina sob je bila neizdelanih, družina je v hišo vstopala skozi garažo. Stopnice v zgornje nadstropje so bile obrabljene in nevarne. Rok je svojo otroško sobo spremenil v majhno spalnico, kjer so bivali vsi, preostali prostori pa niso bili opremljeni in niso nudili osnovnih bivalnih pogojev. 

Kako se bo prenova končala? Ne zamudite oddaje naslednjo nedeljo, 13. aprila, ob 20. uri, kjer boste videli, kako se bo družina končno združila.