Gospod Vraznik je 75-letni upokojenec, ki je na stara leta popolnoma sam. Skrbel je za svojo mater, ki je imela hudo demenco in sladkorno bolezen tipa 1, edina njegova družba pa je bila 18-letna psička, ki je na njegovo veliko žalost ni več.
Gospod Vraznik je z materjo živel v meščanskem stanovanju v središču Maribora, toda majhna pokojnina ni bila dovolj, da bi pokrila vse stroške. Tako ni mogel več odplačevati stanovanja in nastopila je deložacija, stanovanje pa je bil primoran prodati. Z denarjem, ki ga je dobil, je odplačal dolg in kupil manjše stanovanje. Pred šestimi leti mu je umrla mama in od tedaj živi sam v skoraj 'golem' stanovanju, saj ni imel dovolj denarja, da bi ga opremil.
Živi zelo skromno, a še vedno ni dovolj denarja, da bi pokril vse stroške, tako da mu pomaga tudi Karitas, ko mu je kupila tudi nova okna. Družbo mu je delal tudi 18-letni psiček, ki pa je na njegovo veliko žalost poginil od starosti.
Ker gospod nima lastne kuhinje in dovolj denarja, se je večkrat zgodilo, da ni imel niti za hrano. Nekega dne je omagal na stopnicah, tam pa je nanj naletel mlad sosed Jure in mu pomagal. Sedaj mu Jure pomaga tudi pri ostalih opravilih. Hodi mu po hrano v trgovino, pomaga mu pri različnih razpisih (Karitas, Zavod za zdravstveno nego) in plačevanju položnic. Jure je edini človek v Vraznikovem življenju, ki mu je mar. Gospod si namreč nikoli ni ustvaril družine in nima ne bratov in sester, v njegovi starosti pa je prijateljev žal zelo malo.
Njegovo stanovanje je zelo dotrajano. Gospod nima kuhinje in štedilnika, ima le zelo dotrajan hladilnik. Velike prenove je potrebna tudi kopalnica, saj ima trenutno tuš kabino z zelo visokim robom, v katero ne more sam.
