Ko je Polona zbrala pogum in se ločila, njej in hčerki Larisi življenje vseeno ni bilo veliko lažje. Najtežja Larisina preizkušnja v življenju pa je bilo obdobje, ko je razmišljala o ločitvi matere in očeta: "Čez par let se je vse vrnilo v mojo spomin, pač, hotela sem imeti očetovo podporo, vsak dan ... Eno leto je bilo zame pekel, želela sem si vzeti življenje, zbilo me je do dna," je v solzah razložila ter pojasnila, da je bil najhujši trenutek, ko je oče rekel mami, da ji ni pomoči, da je to to: "V tistem trenutku mi je vse padlo dol – če nisem dovolj vredna za mojo družino, zakaj bi sploh še bila tu. Želela sem, da me ima ati rad, tako kot si želim – saj ga imam v življenju, samo še vedno je tukaj strah, da me bo spet zapustil ... Ampak sem morala oprostiti vse, da sem lahko šla naprej."

Po vsem tem, kar sta preživili, pa sta spoznali, da se nikoli ne sme obupati: "Vedno se moramo dvigniti, vedno si moraš reči, da zmoreš, najti kanček moči, da zmoremo, da smo dovolj vredni. V sebe je treba verjeti!"

V njuno življenje je stopila tudi Delovna akcija in jima pomagala da sta lažje zadihali. Tako bo Polona bo imela več časa za hčer ter malce več časa zase. 

Pred ekipo pa je bil velik zalogaj – zamenjati so morali kompletno vse - električno napeljavo, centralno ogrevanje, hiška je bila polna vlaga, ni bilo izolacije, popolnoma so morali urediti kopalnico, kuhinjo …

Polona, ki do zdaj ni verjela v pravljice, si je tako ob pogledu na prenovljeno hišo premislila: "Očitno bom začela verjeti v njih." Tudi Larisa se je popolnoma strinjala – res je pravljično.