Kje se severni sij pojavlja najpogosteje? 

Polarni ali severni sij je naravni svetlobni pojav, ki ga lahko, kadar imamo res srečo, opazimo tudi pri nas, sicer pa je najbolj pogost na področju zemljepisne širine med 60 in 75 stopinjami, kar zajema Islandijo, severne dele Švedske, Finske, Norveške, Rusije, Kanade in Aljaske ter južno Grenlandijo. Razlog, zaradi katerega je na tem delu zemlje severni sij tako pogost, se skriva v tem, da so ta področja bližje magnetnim polom. 

Znanstvena razlaga severnega sija

Čudoviti in nekoliko misteriozni svetlobni pojav je v preteklosti zbujal nemalo zanimanja in tako so se rodila števila prepričanja in miti, vezani na severni sij. Med drugim so verjeli, da rdeča barva napoveduje zlo, najverjetneje v obliki vojne. A danes vemo, da za tem pojavom stoji povsem znanstvena razlaga. 

Ta pravi, da se vse začne pri soncu, ki je pravzaprav krogla izjemno vročih plinov, sestavljenih iz električno nabitih delcev, imenovanih ioni. Protone, ki se gibljejo okoli sonca in občasno vstopijo v zemljino atmosfero, imenujemo sončni veter, prav ti pa so razlog za nastanek severnega sija.

Zemljino ozračje je sestavljeno iz približno 78 odstotkov dušika, 21 odstotkov kisika, 0,93 odstotka argona in 0,04 odstotka ogljikovega dioksida. Naš zrak vsebuje tudi sledove neona, helija, metana, kriptona, ozona in vodika ter vodne pare. 

Ko se sončni veter približa Zemlji, se sreča z Zemljinim magnetnim poljem. Brez tega magnetnega polja, ki ščiti planet, bi sončni veter odpihnil Zemljino krhko atmosfero in preprečil življenje na njej. 

Čeprav magnetosfera večino sončnega vetra blokira, se lahko ioni občasno za kratek čas vanjo tudi ujamejo ali, bolje rečeno, ioni sončnega vetra trčijo z atomi kisika in dušika, ki se nahajajo v Zemljini atmosferi. Energija, ki se sprosti med trkom, povzroči barvito žarečo svetlobo – imenovano polarni sij ali aurora borealis. V večini primerov se to zgodi približno 97–1000 kilometrov nad Zemljino površino.

Kdaj je aurora vidna najmočneje?

Najbolj močan severni sij se zgodi takrat, ko je sončni veter najmočnejši. Sončev veter je sicer razmeroma precej konstanten, vendar se sončno vreme – segrevanje in ohlajanje različnih delov sonca – lahko dnevno spreminja.

Magnetne nevihte in aktivni polarni sij je včasih tako močan, da lahko celo zmoti komunikacijo med sateliti. 

Od česa je odvisno, kakšne barve bo severni sij?

Pomembno vlogo pri določanju intenzivnosti, barve in nasploh pojavljanju aurore ima sončna aktivnost, vključno s sončevimi izbruhi in izbruhi koronalne mase. V obdobjih visoke sončne aktivnosti je Zemljino ozračje 'bombardirano' z večjim številom sončnih delcev, kar povečuje verjetnost bolj živahnih in raznolikih barv polarnega sija.

Najpogostejša barva aurore je zelena, ko jo naš vid tudi najbolj zazna, saj je človeško oko najbolj občutljivo ravno na zeleni barvni spekter. 

Rdeč severni sij je razmeroma manj pogost, običajno pa je povezan z intenzivno sončno aktivnostjo. Pojavi se, ko sončni delci reagirajo s kisikom na višjih nadmorskih višinah okoli 300 do 400 km. Na tej višini je kisik manj koncentriran, zaradi česar se pojavi rdeča barva. 

Modri in vijoličasti sij je še manj pogost od rdečega. Te barve nastanejo, ko sončni delci trčijo z dušikom v Zemljini atmosferi na nadmorski višini 96 kilometrov ali manj.