Okolje

Kljub sodobnim tehnologijam marsikje še vedno trpijo smrad

STA

11. 12. 2019 08.34

Marsikje po Sloveniji imajo prebivalci, ki živijo v bližini kompostarn in bioplinarn, pa tudi odlagališč odpadkov in industrijskih objektov, težave zaradi širjenja smradu. Na ministrstvu za okolje in prostor, kjer že več let pripravljajo t.i. uredbo o smradu, so njen osnutek napovedali za naslednje leto.

V Sloveniji je po zadnjih podatkih ministrstva 23 kompostarn, za katere je okoljevarstvena dovoljenja za različne vrste odpadkov in količine prejelo prav toliko različnih komunalnih podjetij, centrov za ravnanje z odpadki ali zasebnih družb. Največje so v Ceršaku (z dovoljeno letno količino odpadkov 36.000 ton), Trnovskem (25.200 ton) in Stari Vrhniki (20.000 ton). Skupaj imajo vse kompostarne letno dovoljenih zmogljivosti za dobrih 180.000 ton. Okoljevarstveno dovoljenje za predelavo biološko razgradljivih odpadkov v digestat pa ima 17 bioplinarn po državi. Z njimi upravlja 13 podjetij, ki lahko skupaj letno predelajo dobrih 470.000 ton odpadkov. Daleč največja je s 111.000 tonami bioplinarna v Ižakovcih, s katero tako kot s še dvema v Prekmurju upravlja skupina Panvita. Dovoljenje za 50.000 ton ima bioplinarna v Ihanu, ki je v lasti Petrola, tako kot tista v Črnomlju.

Kot je pojasnila direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte, je področje omejevanja emisij vonja za kompostarne in bioplinarne normativno že urejeno z uredbo o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata ter z uredbo o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. V industriji za različne panoge, kot so kemična, usnjarska, energetska, živinorejska, papirna in podobno, pravila ureja še uredba o industrijskih emisijah. Za velike naprave za kompostiranje, z zmogljivostjo predelave več kot 75 ton na dan, poleg omenjenih uredb velja še uredba o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega. Po njej morajo med drugim izdelati načrt za obvladovanje vonja, enkrat na pol leta preveriti, ali so koncentracije vonja znotraj mejnih vrednosti, ter izvajati najboljše tehnike za preprečevanje oziroma zmanjševanje smradu.

Novembra so sicer na ministrstvu izdelali strokovne podlage za vzpostavitev sistema za obvladovanje obremenjenosti zunanjega zraka z neprijetnim vonjem, s katerimi nameravajo nadgraditi obstoječi normativni sistem.

"Obratovanje kompostarn in bioplinarn ni nujno povezano z obremenjevanjem okolja z vonjem. Danes namreč tehnološke rešitve, ki jih predvidevajo obstoječe uredbe in tehnike proizvodnje, učinkovito preprečujejo obremenjevanje okolja z neprijetnimi vonjavami," je povedala Boltetova.

Čeprav so sprejetje dodatne uredbe, ki jo pričakujejo različne civilne iniciative po državi in okoljevarstveniki, napovedovali že za letos, gre za zelo kompleksno zadevo, zato osnutek predpisa zdaj napovedujejo za naslednje leto. Strokovne podlage so pripravljali v sodelovanju z ljubljansko veterinarsko fakulteto, saj želijo predlagati najprimernejše metodologije za normativno urejanje neprijetnega vonja. V sklopu priprav so izvedli meritve vonja na 21 različnih virih po Sloveniji. Strokovne podlage so objavili tudi na spletni strani ministrstva.

Največ prijav glede smradu je pri nas povezanih s kompostarnami, ugotavljajo na ministrstvu. Zadnja leta na to problematiko najglasneje opozarjajo v Ceršaku pri Šentilju in na Vrhniki. Precej težav imajo tudi prebivalci v bližini bioplinarn. V zvezi s temi je bilo posebej veliko nezadovoljstva v Lendavi in Črnomlju. Da gre tudi drugače, že nekaj časa dokazujejo v podjetju Koto, ki se v ljubljanskem Zalogu ukvarja s predelavo živalskih ostankov. Če so še pred leti prebivalci iz okolice podjetja tožili nad smradom, so se tega z novim biofiltrom rešili. Podobno velja za naložbo Kostaka v Krškem, kje so težave rešili s pokritjem kompostarne v Spodnjem Starem. Pristojni inšpektorji sicer smradu neposredno ne nadzirajo, saj ta samostojno pri nas ni reguliran. Nadzor opravljajo posredno v sklopu nadzora emisij snovi v zrak ali določil okoljevarstvenega dovoljenja, ki so nekatera posredno tudi povezana z omejevanjem smradu. Koliko ukrepov je inšpekcija za okolje in naravo izrekla samo v zvezi s smradom, zato ne morejo povedati.

Predelovalci biološko razgradljivih odpadkov v digestat morajo sicer pridobiti okoljevarstveno dovoljenje in nato agenciji za okolje letno poročati o količini predelanih odpadkov, pa tudi o količini proizvedenega digestata ter njegovi nadaljnji rabi. Iz poročil za leto 2018 je razvidno, da so bioplinarne proizvedle nekaj več kot 135.000 kubičnih metrov digestata, ki so ga skoraj v celoti porabili v kmetijstvu, le okoli 4500 kubičnih metrov so ga oddali kot odpadek ali ga porabili v nekmetijske namene.

Kot ob tem pojasnjujejo na ministrstvu, gre v primerih bioplinarn za digestorsko mešanico biološko razgradljivih odpadkov, ki načeloma ne vsebuje nevarnih lastnosti, vendar je to odvisno od primera do primera. Morebitne nevarne lastnosti odpadka ter vzorčenje opravi za to akreditirana oseba, ki odloči o tem, ali gre za odpadek ali proizvod. Prve je dovoljeno skladiščiti pred predelavo največ tri leta, pred odstranjevanjem pa največ 12 mesecev, pri čemer količina skladiščenih odpadkov ne sme presegati količine odpadkov, ki je enaka letni zmogljivosti naprave za obdelavo teh odpadkov.

Na ministrstvu poudarjajo, da je potrebno razlikovati med odpadnim blatom in pregnitim blatom oziroma digestatom. Prvo namreč nastaja pri čiščenju odpadnih voda, kjer gre večinoma za blato iz čiščenja komunalnih odpadnih voda in blato iz obdelave industrijskih odpadnih voda, digestat pa nastaja pri razgradnji biološko razgradljivih odpadkov, kot so biomasa, gnoj, komunalni odpadki, zeleni odpadki ali rastlinski material v bioplinarnah.Blata iz komunalnih in čistilnih naprav nastajajo pri čiščenju komunalnih odpadnih voda kot odpadek, ne nastajajo pa v bioplinarnah, kjer jih sicer lahko predelujejo. Tega smejo kot gnojilo uporabljati le v skladu z uredbo o uporabi v kmetijstvu in je odvisno od mejnih vrednosti koncentracije težkih kovin.