Govorimo o farmi Foodforest Ketelbroek na Nizozemskem. Wouter Van Eck je pred ustanovitvijo farme delal kot svetovalec pri nizozemski podružnici Greenpeacea, kjer se je ukvarjal predvsem s prehranskimi sistemi in njihovim vplivom na okolje. Njegova vizija je bila ustvariti alternativo intenzivnemu kmetijstvu, ki bi bila dolgoročno vzdržna in bi obogatila ekosistem, namesto da bi ga izčrpavala.

Navdih za ustanovitev lastnega gozdnega vrta je dobil med raziskovanjem v Keniji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer je naletel na bujne, človeku prijazne gozdove, polne mangovcev, avokadovcev in drugih užitnih rastlin.

Leta 2009 je kupil nekdanje kmetijsko zemljišče v bližini Groesbeeka, ki je bilo degradirano zaradi intenzivne uporabe. Tam je začel graditi prehranski gozd (food forest) – permakulturni sistem, ki posnema naravne ekosisteme in zagotavlja hrano brez potrebe po umetnih gnojilih, pesticidih in mehanskem obdelovanju tal. 

Danes je Ketelbroek eden najbolj znanih prehranskih gozdov v Evropi, van Eck pa sodeluje pri izobraževanju kmetov, politikov in raziskovalcev o prednostih agrogozdarstva. K njemu na izobraževanje prihajajo z vseh koncev sveta.

Njegov prehranski gozd je obdan z monokulturnimi polji, kjer gojijo koruzo za živalsko krmo in rž. Približno kilometer stran se nahaja naravni rezervat, zato je lokacija prehranskega gozda – med intenzivnim kmetijstvom in varovano naravo – idealna za preučevanje vplivov na biotsko raznovrstnost in zadrževanje vode.

Osupljivi rezultati

Dosedanji rezultati so, po podatkih ustanovitelja, naravnost osupljivi: v prehranskem gozdu so zabeležili enako ali večje število gnezdečih ptic, metuljev in hroščev kot v naravnem rezervatu. Med močnim deževjem leta 2016 je prehranski gozd zadržal vodo in preprečil poplave, medtem ko so bila sosednja polja povsem zalita. V času suše leta 2018 so bila okoliška polja izsušena, Ketelbroek pa je ostal zelen in stabilen – brez dodatnega zalivanja. Poleg vsega pa ta prehranski gozd vsako leto veže več ogljika kot kmetijska površina enake velikosti.

Kaj je agrogozdarstvo?

Agrogozdarstvo je trajnostna oblika kmetovanja, ki združuje drevesa, grmovnice, rastline, živali in tradicionalne poljščine v enoten ekosistem. Gre za metodo, ki je stara tisočletja, saj so jo uporabljale številne tradicionalne skupnosti po svetu, a je v sodobnem kmetijstvu pogosto zanemarjena zaradi industrializacije in monokulturnih praks.

Glavne prednosti agrogozdarstva:

Večja biotska raznovrstnost – hrana raste v več plasteh, kar zmanjšuje potrebo po pesticidih.
Boljša rodovitnost tal – drevesa in trajne rastline izboljšujejo kakovost zemlje in zadržujejo vlago.
Manjša potreba po gnojilih – listje, veje in plodovi, ki odpadejo, se naravno razgradijo in hranijo tla.
Odpornost na podnebne spremembe – drevesa zmanjšujejo erozijo, uravnavajo temperaturo in ščitijo tla pred izsušitvijo.
Manj stroškov in dela – ker sistem posnema naravo, se lahko dolgoročno vzdržuje z minimalnim človeškim posegom.

Primeri agrogozdarskih sistemov:

Prehranski gozdovi – kot Ketelbroek, kjer so rastline razporejene v več plasteh (drevesa, grmovnice, plezalke, korenine itd.).
Agro-silvo-pastoralni sistemi – kombinacija gozdarstva, živinoreje in kmetijstva.
Vinogradništvo in oljkarstvo z drevesi – npr. zasaditev oljk s figami in mandlji v sredozemskem okolju.

Agrogozdarstvo je vse bolj priljubljeno tudi v Evropi, kot alternativa konvencionalnemu kmetijstvu, ki povzroča degradacijo tal in zmanjšuje biotsko raznovrstnost. Wouter van Eck je eden najpomembnejših glasnikov te metode in dokazuje, da lahko pridelujemo hrano na način, ki ne škoduje planetu, ampak ga obnavlja.

Kako je s tem pri nas?

Slovenski strokovnjaki agrogozdarstvo poimenujejo z izrazom kmetijsko-gozdarski sistemi, pri čemer izpostavljajo šest podsistemov, ki so bili pri nas uveljavljeni še pred intenzifikacijo kmetijstva in so se ponekod ohranili. 

V Sloveniji je zanimanje za agrogozdarstvo v porastu, čeprav je še vedno v začetnih fazah razvoja. Nekateri posamezniki in organizacije raziskujejo možnosti za vzpostavitev podobnih projektov, ki bi združevali pridelavo hrane z ohranjanjem narave. Namreč, prav ti sistemi imajo velik potencial pri soustvarjanju vzdržnih kmetijskih politik in praks.

Nekaj idej in nasvetov lahko poiščete tudi na spletni strani platforme za trajnostno rabo zemljišč.