Cvetlični lončki so prav tako občutljivi na mraz kot sama rastlina in zlahka počijo, če jih izpostavljamo mrazu. To seveda ne velja za plastične lončke, ampak samo za glinene, betonske, keramične in podobno. 

Glavni razlog za pokanje keramičnih loncev v zimskem času je zastajanje vode, ki v koritu zamrzne in se razširi, ta pa posledično poči. To se zgodi, če se iz kateregakoli razloga zamašijo drenažne luknje, ni pa to edini razlog. 

Kako omogočiti odtekanje vode?

Za dobro drenažo lahko pomagajo kamenčki ali pest orehovih lupin, ki jih stresemo na dno lončka, preden dodamo zemljo. Tako dno ne bo zamašeno, voda pa bo lahko brez težav odtekala skozenj. 

Druga možnost za pokrivanje odtočne luknje pa je košček lončevine. Ne glede na to, ali bomo izbrali katerokoli tretjo možnost, je bistveno to, da luknje ne zamašimo popolnoma. 

Težava je lahko tudi absorbcija vlage iz zraka

Ne le zastajanje vode, pri nekaterih materialih je težava že vlaga v zraku v kombinaciji s hladnim vremenom. 

Še posebej za glino in terakoto velja, da ju pozimi nikakor ne bi smeli shranjevati na prostem. Ta dva naravna materiala vlago namreč absorbirata že iz zraka, ne le če se dotikata snega ali dežja, kar pomeni, da so ti lonci že sami po sebi zelo dovzetni za pokanje, ko ta voda začne zmrzovati. 

Kam pozimi shraniti cvetlična korita?

Cvetlični lonci zagotovo zdržijo najdlje, če so shranjeni na mestu s čim bolj stalno temperaturo. Če imamo lopo ali garažo, je to idealen kraj za shranjevanje. Suhe lonce zložimo skupaj v kot in jih tam pustimo čez zimo. Če shranjevanje v zaprtem prostoru ni možno, jih postavimo v bližino hiše, zložimo obrnjene navzdol in jih pokrijemo z vrtno kopreno ali plastično folijo.

Keramičnih, betonskih ali terakota loncev zaradi njihove teže zlagamo po največ 3 skupaj – enega na drugega. Dobro je, da mednje postavimo nekakšno zaščito, kot je kos blaga, stiroporja ali kartona, da ne udarjajo drug ob drugega in se ne odkrušijo ali zlomijo.