Lumbricus terrestris oziroma deževnik je nepogrešljiv prebivalec vsakega zdravega vrta. In tako mora tudi ostati, pa čeprav so nam rožnate „gliste“, ki pri sajenju in presajanju pokukajo iz zemlje ali se ob deževnih dneh plazijo po vrtni poti, niso preveč povšeči.

Deževniki na vrtu jedo ostanke rastlin, ki jih prebavijo, izločajo pa majhne, zavite rjave kupčke, ki jih imenujemo glistine. S tem manj rodovitno zemljo spreminjajo v humusno prst, bogato s hranili – predvsem s kalijem, fosforjem in dušikom.

Poleg tega deževniki s svojimi rovi poskrbijo tudi za rahljanje prsti, ta pa ob njihovem delovanju postane tudi bolj odporna na vremenske ekstreme – na eni strani je bolj kompaktna in odporna na sušo in močan veter, na drugi pa rahlejša in bolj odcedna, kar je koristno ob preobilju vode.

Deževniki so hladnokrvne živali, kar pomeni, da sami ne uravnavajo svoje telesne temperature. Prav zaradi tega so najbolj aktivni takrat, ko jim vremenske razmere najbolj ustrezajo – spomladi in jeseni. V zimskem mrazu in poletni vročini se deževniki zarijejo globlje pod zemljo, čas hude suše pa preživijo tako, da se zvijejo in obdajo s sluzjo.

Splošno poznana „legenda“, da ob presekanju z lopato ali motiko iz enega nastaneta dva deževnika, ne drži. Preživi le en del deževnika, pa še to le, če rez ni poškodoval vitalnih organov. Zato razmnoževanje deževnikov s sekanjem nikakor ni priporočljivo.