Melisa je trajnica, enostavna za vzgojo, ki vrtnarjem le redko povzroča težave.

Spada v družino ustnatic, tako kot njena sorodnica meta. Listi, ki imajo blago aromo po limoni, so cenjeni v kulinariki, poleg tega pa s svojimi učinkovinami deluje pomirjevalno.

To vsestransko zelišče sadimo zgodaj spomladi. Ker gre za izjemno hitro rastočo rastlino, ni prav nič nenavadnega, če v eni sezoni zraste tudi za več kot 1 meter. Ker zaradi tega lahko kaj hitro na vrtu odvzame prostor drugim vrtninam, se mnogi raje odločajo za sajenje v lončke. Prepričanje, da je melisa invazivna zaradi svojih korenin, je zmotno, saj so v resnici njena semena tista, zaradi katerih se širi hitro in nenadzorovano. 

Če jo gojimo v zaprtem prostoru, moramo biti pozorni na ustrezne pogoje.

Kot mnoga druga zelišča melisa najbolje uspeva na prostem, vendar jo je mogoče uspešno gojiti tudi v notranjih prostorih, če ji lahko zagotovimo dovolj sončne svetlobe. Pepelasta plesen, gniloba korenin ter porjaveli listi kažejo na težave, kot sta hladen zrak in prekomerna sončna svetloba, kar je za to rastlino pogosta težava v stanovanjih. Odpadanje listov pa je morda posledica prevelike količine vode oziroma prepogostega zalivanja. 

Zelene liste nabiramo, še preden rastlina zacveti.

Ko opazite, da se na melisi začnejo oblikovati majhni cvetni popki, jih čim prej odščipnite. Razvoj cvetov namreč vpliva tudi na okus listov, ki postanejo grenki in manj okusni. Najbolj primeren čas za nabiranje melise je takrat, ko se rastlina v zemlji že ukorenini in požene novo rast, a še ne razvije cvetov. Pri tem vedno pazimo, da nikoli ne odstranimo več kot 25 odstotkov listov, saj bi sicer rastlino preveč oslabili. Meliso je najbolje uporabiti svežo, suhe liste pa lahko hranimo približno pol leta. Po tem času namreč izgubijo svojo aromo in zdravilno moč.

Melisa potrebuje veliko sonca.

Tako v notranjih kot zunanjih okoljih ima melisa rada sončno mesto. Vendar pa za razliko od melise na prostem, ki lahko prenese malo sence, rastline, posajene v zaprtih prostorih, potrebujejo več sončne svetlobe, vsaj od pet do šest ur na dan. Posode z zelišči postavite blizu okenske police, ki ima ves dan dovolj svetlobe. Če opazite, da je vaša rastlina izpostavljena močnim neposrednim žarkom ali listi postajajo rjavi, jo občasno obrnite, da preprečite opekline.

Prst naj bo rahlo peščena in dobro odcedna. 

Melisa ima rada rahlo peščena, dobro odcedna tla. Večina univerzalnih substratov za lončnice bo povsem ustrezna, če pa ugotovite, da vaša mešanica po zalivanju ostane prevlažna, jo zmešajte z nekaj peska. PH zemlje naj bo nevtralen ali rahlo kisel. Ko izbirate posodo, v katero boste rastlino posadili, izberite lonec z veliko drenažnimi luknjami, da zmanjšate možnost gnitja korenin. 

Zalivamo pogosteje in v manjših količinah. 

Pri zalivanju melise se držite pravila, ki pravi, da je bolje manj kot preveč. Medtem ko si bo od rahle suše melisa hitro opomogla, prevelika količina vlage povzroči gnitje korenin, kar je zanjo lahko usodno. Kako pogosto jo moramo zalivati, je odvisno od količine padavin. Približno dva centimetra suha zgornja plast pomeni, da potrebuje vodo. 

Melisa je znana kot zelišče, ki lajša marsikatero zdravstveno tegobo. 

Melisa naj bi blažila simptome stresa, pomagala pri sprostitvi in dvigala razpoloženje. Študije kažejo tudi, da lahko izboljša kognitivne funkcije, ki vključujejo spomin, koncentracijo in logično sklepanje.

Iz nje pridobivamo tudi eterično olje, ki lajša prebavne težave in deluje kot repelent za komarje in druge insekte. Poleg tega nanašanje losjona z izvlečkom melise pomaga pri celjenju herpesa in drugih površinskih ran.