Navadni oreh (Juglans regia L.) izvira z območja srednje Azije, danes pa je razširjen po vsej Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Oreh gojimo predvsem zaradi njegovih s hranili bogatih jedrc in cenjenega lesa. Spada med lupinarje, ki spadajo med najpomembnejše in najstarejše kultivirane rastline v človeški civilizaciji. Še posebej so jih cenili stari Grki in Rimljani, ki so jih intenzivno širili tudi na območje današnje Slovenije. Po pridelavi je oreh druga najpomembnejša lupinasta sadna vrsta na svetu. Njegova pridelava obsega skoraj 4 milijone ton letno. Zelo pomembna sadna vrsta je tudi v Sloveniji.

Oreh v Sloveniji

Oreh je, razen na mrzlih območjih alpskega sveta, razširjen skoraj po celotni Sloveniji. Že stari Slovani so oreh vključevali v svojo mitologijo in ga zelo cenili, v srednjem veku pa je bil posajen ob skoraj vsakem samostanu ali graščini. Najstarejše živo drevo v Sloveniji, ki je staro več kot 400 let, najdemo v Kočevski Reki. Drevesa oreha so sadili tudi v drevoredih, kjer so hkrati zagotavljala senco in predstavljala vir hrane. Kot zanimivost povejmo, da je bila v 20. stoletju sečnja zdravih dreves, ki so imela obseg manjši od 50 cm, prepovedana, obenem pa so vsako posekano drevo morali nadomestiti z dvema novima, saj so zagotavljala zelo pomemben vir hrane. V tistih časih so sadili sejance oziroma drevesa neposredno iz najdebelejših plodov. Sadike so bile zaradi zelo raznolikih izvornih lastnosti velikokrat slabše kakovosti, pogosto niso bile odporne proti boleznim in spomladanskim pozebam. Tako so vedno bolj pogoste spomladanske pozebe dodobra zdesetkale populacijo dreves, vzgojenih iz sejancev. 

Prav zaradi omenjenih težav dandanes orehe cepimo. Izbiramo sorte, ki pozno brstijo in so bolj odporne proti boleznim. Tako imamo kljub uničujočim pozebam pri pravilni izbiri sort orehov vseeno pridelek. Medtem ko lahko pozeba uniči celoten pridelek pri domačih necepljenih orehih, je škoda ob izbiri pravilnih sort cepljenih orehov le minimalna ali pa je ni. Prav zaradi napredka pri izbiri sort se površine, zasajene z orehi, vsako leto povečujejo, tako da je oreh že druga najpomembnejša sadna vrsta v Sloveniji, takoj za jablano. Na površini, ki že presega 1000 ha, pridelamo več kot 1000 ton orehov letno. 

Sorte

Ko izbiramo sorte orehov, pa naj gre za vrt, drevored ali nasad, moramo upoštevati značilnosti slovenskega podnebja. Ker imamo težave s spomladanskimi pozebami, izbiramo sorte, ki brstijo pozneje oziroma pozne sorte orehov. Druga lastnost pa je seveda splošna odpornost proti boleznim. Tako so za naše podnebje primerne le določene francoske sorte in avtohtone sorte oreha, ki so jih požlahtnili na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Sploh slovenske sorte so bolj prilagojene našemu podnebju in je zato njihovo sajenje priporočljivo zlasti za ljubiteljske vrtnarje. Te sorte so tudi dovolj pozne, da se izognejo spomladanskim pozebam, ki bodo v prihodnosti verjetno še bolj pogoste. Izbiramo med naslednjimi sortami:

Pozne sorte, primerne za območja z večjo nevarnostjo pozeb, so Sava, Elit, Mila, Franquette, Fernor, Fernette, Fertignac, Parisienne, Ronde de Montignac, Meylannaise.

Za območja, kjer je nevarnost pozebe manjša (vinogradniška območja), pa so primerne tudi srednje pozne sorte, kot so Rubina, Krka, Ela, Zala in Lara.

Ostale sorte so za naše podnebje manj primerne oziroma neprimerne, njihovo sajenje ni priporočljivo. 

Za ljubiteljske vrtnarje se priporočajo predvsem sorte Elit, Krka in Ela, ki so delno samooplodne. Zaradi tega nam za uspešno oploditev zadostuje eno drevo. Večini nepoznano dejstvo je, da za dosego pridelka potrebujemo vsaj dve drevesi različnih sort; zaradi različnega časa cvetenja moških in ženskih cvetov se namreč cvetovi ne oplodijo. Zanimiva pa je tudi sorta Rubina, saj ima živo rdeča jedrca.

3. Izbira tal

Tla morajo biti globoka, odcedna, rahlo kisla do nevtralna (pH 6,5–7,5), bogata s humusom in hranili. Oreh ne prenaša težkih, mokrih in zbitih tal, saj so njegove korenine občutljive na zastajanje vode. Oreh najbolje uspeva v območjih z zmerno toplim podnebjem, kjer so poletja dolga in sončna, zime pa ne prehude.

4. Razmnoževanje in sajenje

Orehe razmnožujemo predvsem s cepljenjem izbranih sort na podlago, vzgojeno iz semena. Cepljene sadike hitreje vstopijo v rodnost (po 3–5 letih), ohranjajo sortne lastnosti in omogočajo bolj enoten nasad. V primeru pojava plodov pred tretjim letom moramo te odstranjevati, saj izčrpavajo rastlino. Cepljenje je v primerjavi z drugimi sadnimi vrstami zelo zahtevno in specializirano. Z njim se ukvarja le peščica drevesnic v Evropi, zato se tega sami ne lotevajmo.

Orehe sadimo od konca jeseni (november) do pomladi (april). Sadike v lončkih pri orehu niso zaželene, saj se pri takih sadikah velikokrat poškoduje oziroma zvije glavna korenina, tako da je prijem omenjenih sadik slabši in prehod v rodnost poznejši. Vseeno pa zemlja ne sme biti zamrznjena. Priporočena razdalja sajenja je 8–10 metrov med drevesi, odvisno od sorte in rastišča. Sadilno jamo obogatimo z zrelim kompostom ali uležanim hlevskim gnojem. 

5. Nega in rez

V prvih letih po sajenju oblikujemo krošnjo – pogosto v obliki izboljšane piramide. Oreh obrezujemo marca ali aprila, obrezujemo zmerno. Rez je pomemben predvsem v mladosti, ko drevo še oblikujemo. Nato ne obrezujemo, dokler na drevesu ne opazimo sušenja vej in nerazvitih poganjkov. Takrat drevo spodbudimo k ponovni rasti z izrezom posameznih vej. Odstranjujemo suhe, poškodovane in pregoste veje ter vzdržujemo zračnost krošnje.

6. Pobiranje in sušenje

Orehi dozorijo med septembrom in oktobrom. Zreli plodovi odpadejo sami ali jih stresamo. Po obiranju odstranimo zeleno lupino, plodove pa čim prej posušimo na zraku ali v sušilnici na 10–12 % vlage. Najlažje je, da v mrežaste plastične zaboje nasujemo tanke plasti orehov (10 cm) in jih postavimo na suho in zračno mesto. Orehe sušimo vsaj 2–3 tedne, plodove pa tekom sušenja večkrat premešamo. V primeru, da nimamo časa za mešanje, lahko orehe zložimo v zaboje v tanki plasti v višini enega oreha vsaj za teden dni. Ne smemo pa zabojev postaviti na neposredno sončno svetlobo, saj v tem primeru luščine popokajo, jedrca pa dobijo grenak priokus. Zelo pomembno je, da orehe poberemo najkasneje 3 dni po tem, ko so odpadli z drevesa, v nasprotnem primeru lahko jedrca začnejo plesneti, poslabša se kakovost jedrc, ki dobijo bolj temno, neprivlačno barvo. Suhe orehe shranjujemo v hladnih, suhih in temnih prostorih. 

7. Bolezni in škodljivci

Najpogostejši problemi v nasadih oreha so:

Bakterijska črna pegavost oreha – bakterijska bolezen, ki povzroča črne madeže na listih in plodovih.

Orehova rjava pegavost – pojavi se v vlažnem vremenu, povzroča črne lise na mladikah in plodovih.

Orehova muha – ličinke povzročajo črnitev in gnitje zelene lupine.

Za prvi dve bolezni se priporoča predvsem kombinacija sanitarnih ukrepov (odstranjevanje okuženih delov), pravočasne rezi, uporaba odpornih sort ter po potrebi uporaba fitofarmacevtskih sredstev (bakrovi pripravki). Orehove muhe, ki povzroča temna jedrca in plodove, pa brez fitofarmacevtskih sredstev žal ne moremo zatreti, prav tako ni sort, odpornih proti omenjenemu škodljivcu.

8. Uporaba in pomen

Orehi so izredno cenjena hrana, bogata z energijo in zdravju koristnimi spojinami. V kulinariki so vsestransko uporabni: v poticah, piškotih, solatah, omakah, kot namaz ali olje. Prav tako pa je uporaben tudi njihov les, saj je zelo iskan v pohištveni, rezbarski in puškarski industriji. 

9. Kemična sestava in hranilna vrednost

Orehi vsebujejo do 65 % maščob, predvsem nenasičenih (omega-3 in omega-6), 15–20 % beljakovin, prehranske vlaknine, vitamine (E, B6, folna kislina), minerale (magnezij, fosfor, kalij, cink, baker).

Poleg tega, da so orehi energijsko bogata hrana in dragocen vir hranil, ima oreh tudi številne zdravju koristne lastnosti. Vsebujejo namreč veliko zdravju koristnih snovi, kot so maščobne kisline, tokoferoli, -sitosterol, fenolne spojine in druge snovi, med katerimi so fenoli eni najpomembnejših bioaktivnih spojin. Orehi so bogat vir antioksidantov (polifenoli, tokoferoli), ki pozitivno vplivajo na srčno-žilno zdravje in delovanje možganov.

10. Ali pod orehom res nič ne raste?

Za konec pa še hitro razložimo, zakaj pod drevesom druge rastline slabše uspevajo. Oreh namreč iz listov izloča posebno spojino, ki se imenuje juglon. Juglon se veže v tla, kjer zavira rast in kalitev ostalih rastlin, tako oreh poskrbi, da ima za hranila v tleh čim manj konkurence, saj s pomočjo omenjene spojine zavira rast drugih rastlin. 

11. Ali lahko orehovo listje kompostiramo?

Med ljubiteljskimi vrtnarji se že dolgo širi mit, da orehovega listja ne smemo kompostirati. Kljub omenjeni spojini (juglonu), ki jo oreh izloča in ki negativno vpliva na rast ostalih rastlin, pa se omenjena spojina izloča le iz zelenega listja orehov. Tako lahko posušeno orehovo listje brez problema uporabite za kompostiranje, saj se je juglon že izpral v tla pod orehom, v suhem listju pa ni več prisoten. Svežega listja pa na kompost ne odlagajte.