Paradižnik je prava zakladnica vitaminov in mineralov, učinkovit naj bi bil v boju z rakavimi obolenji, zmanjšuje tveganje za bolezni srca in ožilja, pomaga pri uravnavanju zdrave telesne teže in ima še malo morje pozitivnih učinkov na naše zdravje, konec koncev pa je okusen in osvežilen, torej pravo ’zlato’ na krožniku. 

Ni pomembno, kako velik je vaš košček zemlje, na njem ne sme manjkati nekaj sadik paradižnika. Ob pravilni oskrbi vas bodo vse poletje sadike razveseljevale z okusnimi, sočnimi plodovi. Sončni dnevi ob koncu maja ali na začetku junija so pravi čas za sajenje paradižnikov na prosto. Paziti moramo le, da bo vreme dovolj stabilno z nočnimi temperaturami, ki ne padajo pod 12 stopinj Celzija.

Ob izbiri sadik – če jih nismo iz semena vzgojili sami, te lahko kupimo na tržnici ali v vrtnariji – pazimo, da bodo rastline močne, temnozelene. Steblo mora biti čvrsto, listi pa blizu skupaj. Tudi če je na ta račun sadika malo manjša, bo na dolgi rok uspevala bolje od ’pretegnjenih’ visokih rastlin.

Kar zadeva vrsto, je izbira prepuščena predvsem osebnemu okusu. V srca marsikatere družine se je zasidrala sorta volovsko srce, ki z velikimi, mesnatimi plodovi v odtenku rožnate barve najbolj tekne v solati. Vse bolj priljubljena je tudi na Japonskem vzgojena hibridna sorta momotaro s prav tako velikimi, mesnatimi plodovi, ki so s čvrsto kožico odporni na pokanje.

Pomembno je, da paradižnike sadimo v toplo zemljo. Sadike (odvisno od sorte) zakopljemo 40 do 60 cm narazen globoko v zemljo. Paradižnik namreč korenine lahko razvije tudi iz stebla in bo, če ga bomo posadili bolj globoko, odpornejši na sušo. Da bo v zemlji večja površina stebla, sadike zakopljite postrani. Nič ni narobe, če bodo na začetku videti nenavadno. Po nekaj sončnih dneh se bodo rastline postavile navpično, proti soncu.

Paradižnike sadimo vedno na toplo, sončno mesto, pri izbiri gredice pa upoštevamo princip kolobarjenja – nikoli na isto mesto kot preteklo leto. Izogibajmo se tudi sajenju v zemljo, kjer je preteklo sezono rasel krompir, saj imata s paradižnikom nekaj skupnih škodljivcev.

Vzgoja

Sonce, voda, opora. To so (v poljubnem vrstnem redu) tri stvari, ki jih paradižnik potrebuje za bujno rast. Oporo – količke, h katerim rastline pritrdimo s široko vrvico, trakovi stare srajce ali pižame – že na začetku prilagodimo končni velikosti rastlin, če jih bomo menjali pozneje, namreč tvegamo poškodbo korenin.

Ko temperature postanejo res visoke, zemljo pod rastlinami zastiramo s slamo, da v njej zadržimo vodo. Paradižnike predvsem med cvetenjem zalivajmo obilno, vedno pa zgodaj zjutraj in pri tem nikoli ne močimo rastlin. 
Zalivanje (ali tudi poletna nevihta) sredi vročega dne namreč povzroči temperaturni šok, zaradi katerega plodovi radi popokajo.

Redno odstranjevanje listov s paradižnikovih rastlin je priporočljivo iz dveh razlogov: prvič, ker se na spodnjih listih najhitreje razvijejo plesni, drugič pa, ker s tem rastlino ’prepričamo’, da energijo usmeri v plodove. Odstranjevanje spodnjih listov začnemo, ko je rastlina visoka okoli 10 cm,  odstranimo vse liste pri tleh. Ti so namreč zaradi vlage in sence zelo izpostavljeni gnitju, poleg tega pa nanje lahko pridejo tudi bolezni in škodljivci iz tal.
Za obilnejši pridelek odstranjujemo poganjke, ki poženejo na stiku dveh vej, saj ti ne bodo pognali plodov, rastlini pa bodo odžirali dragoceno energijo. Pri odstranjevanju preostalih listov se učimo iz izkušenj: priporočljivo jih je odstranjevati, da bomo s tem plodove izpostavili soncu, po drugi strani pa rastlina liste nujno potrebuje za fotosintezo, zato pri obtrgovanju ne bodimo preveč radikalni.

Kdaj jih boste obirali, je odvisno od vrste paradižnika – nekateri obrodijo že na začetku julija, drugi še do septembra. Pazite le, da se na vrt ne boste odpravljali tik po dežju. Ko so rastline mokre, se jih namreč ni priporočljivo dotikati, saj se bodo listi ob tem zlepili in začeli gniti. Pa še nekaj: preden se boste popoldne podali na vrt po sestavine za svežo solato, slecite svetla, občutljiva oblačila. Paradižnikova rastlina namreč ob dotiku spusti rumenkastozelen prah, ki ga boste s svilene bluze ali novih lanenih hlač le s težavo odstranili. In kaj lahko iz paradižnika naredimo - razen, da je čudovit dodatek solatam?

Posušimo ga

Eden izmed načinov shranjevanja je sušenje. Sušimo lahko zrele mesnate paradižnike, na primer pelate, pri tem pa pazimo, da bodo plodovi čim manjši. Paradižnik najprej operemo, prepolovimo ali narežemo na krhlje. Sušimo jih lahko v sušilniku; ta pride prav, ker je neodvisen od vremena. Če nimamo sušilnika, smo lahko iznajdljivi in uporabimo pladenj ter mrežo iz pečice. Na gosto naložimo na krhlje narezane pelate in jih izdatno posolimo. Po želji lahko dodamo lističe žajblja, vejice rožmarina ali stroke česna. Pladenj pokrijemo z mrežo, da ga zaščitimo pred mrčesom, zvečer pa pospravimo pred vlago. Paradižnik je suh čez približno dva do tri dni, ko je na otip kot posušena marelica. Takšnega nato vložimo v olivno olje. Uporabimo lahko tudi pečico, ki jo nastavimo na 50 stopinj in vključimo funkcijo kroženja zraka. Paradižnike v pečici sušimo približno 5 ur, seveda odvisno od debeline koščkov. Sušene paradižnike je mogoče tudi zamrzniti.

Naredimo okusno omako

Paradižnikova omaka je zelo priljubljena, predvsem za testenine ali pice, seveda pa jo lahko uporabimo še tisoč in en možen način. Odlična je v kombinaciji z drugo zelenjavo, na primer z bučkami, papriko ali jajčevci, z morskimi sadeži in seveda z mesom. Zaradi njene vsestranskosti je zelo priporočljivo narediti domačo zalogo. Paradižnik narežemo na kocke in ga damo kuhati. Kuha se toliko časa, da voda nekoliko povre. V posodo dodamo še olivno olje. Po želji lahko omako tudi pretlačimo ter dodamo izbrana zelišča, kot so česen, bazilika, origano in sol. Ko je nared, jo nalijemo v kozarce in že imamo odlično omako za pice, testenine in pestro paleto drugih okusnih jedi – pustimo domišljiji prosto pot. Ob toplotni obdelavi in manjšemu dodatku maščobe naše telo paradižnike veliko bolje absorbira.

Naredimo paradižnikov sok

Če imamo doma sokovnik, nam bo ta močno olajšal delo, saj paradižnike lahko samo prepolovimo in nam jih ni treba lupiti. V kolikor nimamo sokovnika, si pomagamo tako, da paradižnike najprej operemo, jih za deset sekund oparimo v vreli vodi, da kožica poči, nato jih olupimo. Olupljene prerežemo na pol, odstranimo peščišče ter jih stresemo v multipraktik. Dobro zmiksamo, da nastane redka kaša. Sledi 80-minutna, pasterizacija v pečici, ogreti na 90 stopinj, nato sok shranimo v kozarce.

Recepte za okusne jedi s paradižnikom najdete TUKAJ!