Sajenje pelargonij

Največkrat pelargonije sadimo v posode ali korita, nekatere vrste, na primer angleško pelargonijo, pa lahko sadimo tudi na gredice. Ne smemo pozabiti na drenažo in na primeren substrat. Tina se je odločila za rdeče viseče pelargonije, ki ustvarijo čudovit slab cvetov in so prava paša za oči.

Vrste pelargonij

Pelargonije veljajo za ene najstarejših in najbolj priljubljenih balkonskih rastlin. Poznamo jih že več kot 250 vrst, najbolj pogoste pa prihajajo iz Afrike. V Evropo so prišle v 18. stoletju, najprej v Anglijo, od koder so se razširile po celi Evropi. Pelargonije imajo pestro obliko rasti, različne cvetove, ravno tako liste. Metka nam je podrobneje predstavila tiste, ki jih ima tudi sama na domačem balkonu.

V osnovi ločimo pokončne pelargonije, velikocvetne, bršljanolistne (viseče ali bršljanke), angleške ter vonjavolistne oziroma dišeče pelargonije. Metka ima najraje slednje, čeprav imajo zelo drobne in enostavne cvetove. Dišeči so predvsem listi in če jih samo pomanemo in povonjamo, imajo čudovit vonj; lahko dišijo po vrtnicah, agrumih, oreščkih, čokoladi ... Tisti, ki imate radi cvetove, izberite velikocvetne. Pred leti so bile najbolj priljubljene polviseče pelargonije, zadnje čase pa prednjačijo tako imenovane bršljanke. S križanjem ustvajajo tudi takšne s pisanimi cvetovi, ki še dodatno popestrijo cvetlični raj. Nekatere bršljanke ima tudi bela stebla in so veliko bolj upogljive, zato te sadimo na mesta z veliko vetra. Dobro je vedeti tudi, da so pelargonije s svetlejšimi listi in cvetovi veliko bolj občutljive od temnejših.

Nega pelargonij

Veljajo za zanesljive in zelo nezahtevne rastline, težave z boleznimi so redke. Cvetijo vse od aprila do oktobra. So skromne in obožujejo sončno lego, uspevale pa bodo tudi v polsenčni legi, le da bodo malo manj cvetele. Njihova prednost je, da potrebujejo veliko manj vode kot ostale balkonske rastline. Zalivamo jih redko, a takrat res obilno, da voda priteče v podstavek. Tako bodo bolj odporne in jih bomo lahko zalivali le da do trikrat tedensko. Seveda pa je količina vode odvisna od lege, temperatur, velikosti posode, substrata in od zastirke. Za preprečevanje bolezni pa tudi za lepši izgled moramo pelargonijam odstranjevato odcvetele cvetove, z izjemo bršljank, ki se čistijo same. Odstraniti je potrebno tudi porumenele in posušene liste. Če je posoda dovolj velika in imamo kvaliteten substran, je dovolj, da jih gnojimo enkrat na mesec, pri neidealnih pogojih pa jih je potrebno gnojiti enkrat tedensko.

Razmnoževanje in prezimovanje pelargonij

Metka je obiskala prijateljico Anko, ki živi v Prlekiji, da ji pokaže, kako ona razmnožuje pelargonije. Potrdila je, da jih je najlažje razmnožćevati s potaknjenci. Začnemo nekje v sredini avgusta in sicer z roko ali z ostrim nožem odrežemo potaknjenec, ki mu odstranimo polovico listov ter cvetove (cvetovi namreč odvzemajo hranilo, zato je smiselno, da na potaknjencu pustimo čim manj zelenja). Pred tem si v platojčku ali koritu pripravimo substrat, v katerega potaknemo. Na ta način rastline pomlajujemo ali razmnožujemo.

Pelargonije so sicer trajnice, a jih mnogi po koncu sezone kar zavržejo. Če jih ne želimo zavreči, jih pred mrazom temeljito porežemo, odstranimo torej vse porumenele liste, popke, cvetove, nato pa jih postavimo v svetel neogrevan prostor. Dela ni veliko, zalivamo zmerno. Nekje v sredini februarja rastline temeljito pregledamo, po potrebi še kakšen del odrežemo in dopolnimo zemljo, še bolje pa je, da jih kar presadimo in ko mine nevarnost zmrzali, jih postavimo na balkon.