Listni peteršilj

Na začetku pomladi peteršilj lahko posejemo kar v večji lonec, kjer bo hitreje zrasel kot na vrtu, saj bo še nekaj časa trajalo, da se gredice dovolj ogrejejo. Gojenje peteršilja (in tudi drugih začimb) v loncih ali koritih je priročno tudi zato, ker ga imamo tako ves čas pri roki. Peteršilj bomo lahko trgali po kakšnih dveh mesecih, če bomo poskrbeli za dovolj vlage, svetlobe in kakovostno prst oziroma substrat.

Listni peteršilj ima bogato listno maso in tanko koreninico, brez težav prezimi in prenese temperature do –10 stopinj Celzija. Poznamo navadne listne peteršilje in kodrolistne. Navadni ima gladke listke in precej močno, a prijetno aromo. Če vam je aroma navadnega listnega peteršilja premočna in želite nekaj posebnega, se odločite za kodrolistni peteršilj. Ta ima temno zelene liste zanimive oblike, okus pa je veliko bolj nežen.

Tako kot pri korenju je tudi pri peteršilju zelo pomembno, da so semena sveža (imajo značilen peteršiljev vonj). Semena obeh vrst peteršilja lahko tudi pomešamo. Ko lonec napolnimo s substratom, semena nežno raztresemo in jih nato še prekrijemo s tanko plastjo substrata ali z navlaženo žagovino (naj bo drobna in ne pregroba). Ker je žagovina lahka, bodo rastlinice lažje vzklile, odlično pa bo tudi zadržala vodo in prepuščala svetlobo – peteršilj namreč za kaljenje potrebuje dovolj svetlobe. Lonec nato prekrijemo s folijo, ki bo zadržala vlago, da bodo rastline lažje vzklile. Sicer pa peteršilj potrebuje kar nekaj časa, da vzklije; v idealnih pogojih do 20, drugače pa kar 40 dni. Če bi želeli ta čas nekoliko skrajšati, lahko semena za kakšen dan namočimo, kljub temu pa bomo morali biti kar potrpežljivi.
Pripravimo pa si lahko tudi peteršiljeve sadike. V vsak razdelek v platojčku damo po pet semen. Do vzklitja platojčke hranimo na temperaturi do 20 stopinj Celzija, pozneje pa jih postavimo v nekoliko hladnejši prostor, da se rastline ne 'pretegnejo' preveč.

Korenasti peteršilj

Peteršilj je sorodnik janeža in zelene. Korenstega sejemo zaradi odebeljene korenine, ki je zelo aromatična in uporabna v kulinariki pa tudi v zdravilne namene. Listne mase je nekoliko manj, a je tudi aromatična in uporabna tako kot pri listnem peteršilju. Sejemo ga od marca pa vse do sredine avgusta. Metka si pri zgodnjih spomladanskih setvah na vrtu pomaga tako, da posevek zaščiti s tunelom. Tako bodo semena prej vzklila, manj verjetno pa je tudi, da bodo rastline pognale cvetno steblo, kar se rado zgodi, če so dlje časa izpostavljene nizkim temperaturam. Sicer pa ima peteršilj rad humozna tla; če so tla revna, morajo biti globoko prerahljana. Rad ima tudi sončno lego, a bo rasel tudi tam, kjer je malce več sence, le listi bodo manj aromatični.

Ko so temperature visoke in je zemlja izsušena, ne smemo pozabiti najprej zemlje dobro zaliti. Nato naredimo jarke, ki naj bodo čim bolj plitki, vanje posejemo peteršilj. Nekaj jih bodo verjetno pozobali ptiči, če pa bodo vsa vzklila, jih kasneje lahko razredčimo. Vmes lahko posejemo tudi semena redkvic. Če sejemo spomladi, naj bo to običajna redkvica, za poletne mesece pa je bolj primerna tako imenovana ledena sveča. Redkev bo služila tudi kot markacija; peteršilj namreč kot rečeno dolgo kali, redkvica pa bo vzklila že po nekaj dneh. Tako nam bo označila vrstice, da bomo kasneje lažje pleli, ne da bi poškodovali mlade rastlinice. Ker seme peteršilja za kalitev potrebuje svetlobo, semena le nekoliko potlačimo. Čez gredico lahko po želji napnemo oboke iz žice na vsake pol metra – v primeru velike vročine se lahko tla izsušijo, kar lahko do neke mere preprečimo tako, da čez oboke napnemo belo kopreno za zaščito posevka.

Peteršilj je dober sosed kumaricam, paradižniku, rdeči pesi, čebuli, poru, špargljem in redkvici, s solato pa se ne razume najbolje.

Oskrba peteršilja

Ko peteršilj vzklije, je najtežje delo za nami. Nato moramo poskrbeti le, da bo imel dovolj vlage, da bo prst dovolj rahla in da se plevel ne razraste preveč. Še posebej pri mladih rastlinah se hitro zgodi, da jih plevel preraste. Redčimo ga, ko so rastline visoke med 5 in 10 centimetrov, prst pa je dovolj vlažna. Korenasti peteršilja lahko redčimo na okoli 10 centimetrov, listnega pa na 3 do 5 centimetrov. Ko zaključimo z redčenjem, poskrbimo še za zastirko. V ta namen lahko uporabimo suho travo, ki je nežna, kasneje, ko rastline nekoliko zrastejo, pa lahko uporabimo tudi slamo. Zastirka bo poskrbela za vlažnost in rahlost tal, da bo prst dovolj zračna in da se ne bo preveč razrasel plevel. V sušnem poletju je potrebno peteršilj zalivati vsaj enkrat tedensko, in sicer obilno, da voda pride vse do korenin.

Pobiranje pridelka

Najbolje je, da peteršilj pobiramo kar sproti. Če potrebujemo večjo količino peteršilja, je najbolje, da ga kar porežemo, in sicer dva centimetra nad tlemi. Nabirati ga je priporočljivo v lepem sončnem dopoldnevu, ko ni več rose, saj bo v tem primeru ohranil največ eteričnih olj. Peteršilj seveda lahko tudi zamrznemo, če ga imamo veliko. Listke razporedimo po pladnju, jih zamrznemo, nato pa le stresemo v vrečko. Druga možnost je, da ga nasekljamo, zmešamo z oljem in zamrznemo v posodicah za led. Lahko ga tudi posušimo, a bo izgubil nekaj eteričnih olj, je pa to vseeno bolje kot nič. Korenasti peteršilj nabiramo v prvem letu proti koncu poletja pa vse do zime. Pred prvim pravim mrazom ga moramo izkopati in primerno zaščititi. Korene lahko uživamo sveže ali kuhane. V drugem letu postanejo veliko bolj trdi in izgubijo veliko koristnih in zdravilnih snovi. Takrat tako korenasti kot listni peteršilj zacvetita in privabita čebele ter druge opraševalce, mi pa pridemo do domačih semen.