Izvor Pistacije

Prava pistacija oz. latinsko Pistacia vera pri nas naravno ni prisotna. Izvira iz območja današnjega Irana, Afganistana in njunih okoliških držav. Tam jo pogosto najdemo v naravi, kjer tvori naravne gozdne sestoje. Večino plodov pistacije v omenjenih državah je tako še vedno pridobljenih iz naravnih rastišč, v zadnjih letih pa se tudi tam širijo bolj intenzivni nasadi.

Zgodovina pistacije

Prve sledi gojenja segajo več kot 3000 let v preteklost, kjer so bile pistacije priljubljena hrana starodavnih civilizacij, kot so Asirci, Babilonci, Perzijci in Grki. Pistacija je bila cenjena zaradi svoje hranilne vrednosti, dolge obstojnosti in okusa, zaradi česar so jo trgovci hitro razširili v Sredozemlje. V času Rimskega imperija so pistacijo prinesli v Italijo in Hispanijo, kjer se je njena pridelava postopoma širila. Arabci so v srednjem veku pripomogli k širjenju pistacije na Bližnji vzhod in v Severno Afriko. V 19. stoletju so pistacijo pričeli gojiti tudi v Kaliforniji, kjer so razvili današnje komercialne sorte, bolj odporne na lokalne podnebne razmere.

Pistacija danes

Danes je največ, več kot 85 % pistacije pridelane v ZDA in Iranu. Kljub temu, da ima Iran več pridelovalnih površin kot ZDA, je pridelava v zahodnih državah bolj intenzivna in tehnološko dovršena, tako da v ZDA pridelajo enkrat več pistacije kot v Iranu. V Evropi je pridelava osredotočena predvsem na Italijo, Grčijo in Španijo. Pridelek lahko zelo variira glede na posamezno leto, dosegal naj bi vse od 2 pa do 40 kg na drevo. Na hektar površine se je lahko pridela med 1000 in 4000 kg. 

Pistacija v Sloveniji

V Sloveniji nasadov pistacije trenutno še nimamo, kljub temu da drevesnice zadnja leta prodajajo njihove sadike. Kljub oglaševanju in nemalokrat napačnim informacijam pa moramo upoštevati, da je pistacija toploljubna vrsta in ji zimski mraz ne ustreza. Ne glede na omenjeno lahko redke sorte, cepljene na ustrezno podlago, prenesejo kratkotrajne temperature do –15 C. Govorimo predvsem o sortah Aegina in Kerman oz. o opraševalnih sortah Greek in Peters, ki so dostopne na trgu. Pri nakupu moramo biti pozorni, da so omenjene sorte cepljene na podlago UCB-1, ki velja za bolj odporno na bolezni in zimski mraz. V preteklosti so pistacije cepili kar na samorasle rastline Pistacia atlantica in Pistacia terebinthus, ki sta tudi visoko odporni na zimski mraz. 

Pistacia terebinthus oz. po slovensko terebint je naravno prisotna tudi v naših krajih. Omenjena vrsta se je iz južne Grčije po koncu ledene dobe začela naravno širiti po Sredozemlju. Njeno rastišče danes sega vse od Španije pa do Turčije, najdemo pa jo tudi globje v celini, na primer na južnem Tirolskem, vse do 760 m nadmorske višine. Pri nas naj bi se naselila pred približno 6000 leti. Prisotna je na posameznih najdiščih vse od Vipave in Nove Gorice preko Krasa do Dragonje. Raste na osončenih, toplih in suhih rastiščih in je zelo dobro prilagojena na sušo. Ker je kalcifilna vrsta, jo najdemo predvsem na tleh z apnenčasto podlago, redkeje tudi na flišnih območjih. Njena populacija pa na račun bolje prilagojenih gozdnih vrst vztrajno upada, tako jo najdemo le še na posameznih manj rodovitnih območjih oz. skalnatih stenah. 

V preteklosti je bil terebint zanimiv predvsem zato, ker so iz njega pridobivali terpentin; že stari Egipčani so tako izdelovali dišeči terpentin, ki je vseboval olja in smole in s katerimi so barvali krste za mumije. Sam terebint ima dišeče a grenke plodove, ki so sicer užitni, a jih praviloma ne uživamo. V Grčiji, Turčiji in Cipru pa se uporabljajo tudi kot dodatek za peko kruha in v redkih primerih tudi za samostojno prehrano. Zaradi grenkosti niso priljubljeni. 

Njegova rastišča nakazujejo območja, na katerih bi bilo gojenje pistacije v Sloveniji smotrno in tudi gospodarsko zanimivo. Ker pistacija ne potrebuje bogatih tal in je zelo dobro prilagojena suši, se v prihodnosti obeta njeno gojenje tudi v Sloveniji.

Pogoji za rast pistacije

Tako terebint kot prava pistacija zahtevata zelo podobne rastne pogoje, tako vse nadaljnje lastnosti veljajo za obe omenjeni vrsti. Pistacija je prilagojena sušnemu in vročemu podnebju, kjer uspeva kot samostojno drevo ali v nasadih. Čeprav lahko prenese različne tipe tal, najbolje uspeva v dobro odcednih in rahlo alkalnih tleh (pH 6–8). Ne prenese zastajanja vode v tleh ter zelo težkih tal, raje ima suha tla. Prav tako ne zahteva globokih tal, saj je na sušo prilagojena sadna vrsta. Pistacija najbolje uspeva na polnem soncu, kar pomeni vsaj šest ur neposredne sončne svetlobe na dan. Več svetlobe omogoča boljši razvoj cvetov in večji pridelek oreškov. Čeprav drevo prenese delno senco, to lahko negativno vpliva na njegovo rodnost.

Voda

Mlade rastline po sajenju je potrebno v prvem letu ob suši zalivati, da razvijejo močan koreninski sistem. Ko drevo enkrat odraste, postane zelo odporno na sušo in potrebuje zalivanje le ob daljših sušnih obdobjih. V naravi raste na območjih, kjer pade od 300 do 600 mm padavin letno. Preveč vode lahko povzroči gnitje korenin, zato je priporočljivo zalivati zmerno in omogočiti dobro drenažo.

Gnojenje

Pistacija ne potrebuje veliko gnojenja, vendar bo spomladanska uporaba organskih gnojil ali komposta izboljšala rast in rodovitnost. Prekomerno gnojenje z dušikom lahko zmanjša količino plodov, zato je treba biti pri tem previden.

Obrezovanje

Obrezovanje pistacije je pomembno za oblikovanje krošnje in spodbujanje rodnosti. Najboljši čas za obrezovanje je pozimi ali zgodaj spomladi, preden drevo začne novo rast. Odstranjevanje odmrlih in šibkih vej pomaga izboljšati zračnost krošnje in preprečiti bolezni.

Cvetenje in plodovi

Pistacija cveti spomladi, njeni cvetovi pa so majhni in neopazni. Ker gre za dvodomno rastlino, potrebujemo tako moške kot ženske primerke za uspešno oprašitev. Opraševanje poteka s pomočjo vetra, zato je pomembno, da so drevesa posajena dovolj blizu drug drugemu, praviloma v nasad posadimo od 8 do 10 % opraševalcev. Plodovi dozorijo proti koncu poletja in se pobirajo, ko se lupine naravno razprejo, kar pomeni, da so oreški pripravljeni za obiranje.

Pistacija ni le cenjena zaradi svojega okusa, ampak tudi zaradi prehranske vrednosti in prilagodljivosti v kulinariki. Njeni oreški so bogati z zdravimi nenasičenimi maščobami, beljakovinami in vitamini, kar jo uvršča med najbolj dragocene oreščke na svetu. Ti oreški imajo značilno trdo lupino in okusno jedrce, ki je priljubljeno v kulinariki po vsem svetu.

Obiranje in sušenje

Zreli plodovi imajo razpokano lupino, kar pomeni, da so pripravljeni za obiranje. Tradicionalno se veje stresajo, pistacije pa se zbirajo na mreži ali ponjavi pod drevesom. Po obiranju je ključni korak sušenje, da se prepreči razvoj plesni in ohrani kakovost jedrc.