Domnevamo, da se je divja rdeča pesa razširila z obal severne Afrike v Sredozemlje in naprej proti Kaspijskem jezeru. Naši najzgodnejši predniki so nabirali in uživali liste. Šele v času starega Rima so prvič skuhali in pojedli glavno korenino, ki je bila tedaj veliko manjša kot pri današnjih sortah. Kot živilo se je rdeča pesa uveljavila šele v 15. stoletju, ko se je pojavila v angleški kuharici. Leta 1975 pa je dosegla nove višave, ko so ruski kozmonavti izrazili dobrodošlico ameriškim astronavtom tako, da so jim pri ničelni težnosti v vesolju skuhali boršč (juho iz rdeče pese).

Danes jo poznamo predvsem po njenih užitnih gomoljih, ima tudi zelo lepe užitne liste z rdečimi, rumenimi ali pa belimi žilami. Poznamo dva glavna tipa: tiste z okroglim ali pa podolgovatim gomoljem. Včasih so poznali le krvavo rdečo peso, danes pa so na voljo tudi oranžni, zlati, rumeni, beli in celo koncentrično črtasti gomolji različnih oblik. Še vedno pa ostaja najbolj priljubljena rdeča pesa, ki na vrtu preprosto ne sme manjkati. 

Gojenje

Tako kot vse gomoljnice tudi rdeča pesa potrebuje dobro odcedna in rahla tla, zadostno globino in zalivanje, da se lahko gomolji ustrezno razvijajo. Ko sadimo rdečo peso, poskrbimo, da bo prst bogata z organskim materialom. Kakovost prsti lahko izboljšamo tudi z uležanim gnojem, nikakor pa ne s svežim, ki vsebuje visoko vsebnost dušika. Rdeča pesa obožuje nevtralen in rahlo kisel Ph prsti. Sejemo plodove, ki vsebujejo 2–3 semena.

Najprej jih čez noč namakamo v vodi, nato pa jih posadimo v vlažno prst v razmiku 10 centimetrov. Ko semena vzkalijo, jih nežno ločimo in presadimo 2 sadiki v drugo vrsto. Med rastjo lahko gomolji pokukajo iz tal, zato jih po potrebi zasujemo s prstjo. Mesec po prvi setvi posadimo še nekaj rastlin, da si zagotovimo daljšo oskrbo s pridelki.

Rdeča pesa v toplejšem obdobju dozori v dveh mesecih, v hladnejšem obdobju pa v 3–4 mesecih. Pobiramo jo, ko gomolj doseže preme 5–10 centimetrov. Stebelnih listov ne smemo odrezati ali odtrgati preblizu gomolja, ker bo ta začel 'krvaveti' ter bo med kuhanjem izgubil barvo in okus. Rdečo peso lahko čez zimo pustimo v zemlji, dokler je nismo pripravljeni uporabiti, poskrbeti moramo le, da bo dobro prekrita.

Raziskave so pokazale, da lahko pri starejših ljudeh zaužitje do 500 mililitrov soka rdeče pese na dan izboljša pretok krvi v možgane.

Vir: Velika knjiga o zelenjavi