Rožmarin, ki mu pravijo tudi morska rosa ali sveta zel, je izjemno cenjena mediteranska začimba ter zdravilna in medovita rastlina, ki lahko zraste  v grm, visok tudi več kot dva metra. Njegova rast je prilagojena mediteranskim razmeram, torej suši in vročini. Listki so podolgovati in usnjati, cvetovi pa nežni belkasti ali modrikasti.

Rožmarin ima protibakterijsko in protivirusno delovanje, poskrbi za dobro prekrvavljenost in blaži bolečine, izboljšuje prebavo in presnovo, dober pa je tudi za srce in ožilje. Kot zelišče pripomore tudi k bojši koncentraciji in spominu, tako kot sivka pa nam lahko odišavi omaro ter odganja mrčes. Nepogrešljiv je tudi v kozmetiki, saj je pogosto sestavni del mazil, krem, inhalacij, kopeli in ustnih vodic.

Če je le mogoče, uporabljamo sveži rožmarin. Lahko ga tudi posušimo, a se bo del arom hitro izgubil. Kar se tiče kulinarike, lahko z njim začinimo zelenjavne in mesne jedi, odličen pa je tudi skupaj z ostalimi zelišči v kruhu. Nekaj receptov z rožmarinom najdete TUKAJ!

Razmnoževanje in oskrba rožmarina

Da bomo imeli rožmarin vedno pri roki, ga lahko razmnožimo s potaknjenci.  Sicer ga je mogoče razmnoževati tudi s semeni, a gre v tem primeru za veliko bolj dolgotrajen postopek. Kalitev namreč traja okoli šest tednov ali več, mlade rastlinice pa potrebujejo stalno temperaturo okoli 20 stopinj Celzija. Kot rečeno je razmnoževanje s potaknjenci veliko bolj preprosto in učinkovito. Za to potrebujemo odraslo rastlino rožmarina (ki jo lahko med drugim najdemo v kakem obmorskem kraju) ter škarje. 

Izberemo potaknjenec, ki naj bo primerno olesenel (ne premehak in ne popolnoma olesenel), dolg od 4 do 6 centimetrov. Na delu, ki gre v zemljo, listke porežemo, ravno tako tam, kjer je preveč listne mase. Na tak način lahko rožmarin razmnožujemo v katerem koli letnem času, najboljši čas pa je pomlad ali zgodnja jesen. Potaknjencem je namreč dobro pustiti dovolj časa, da se ukoreninijo in tako lažje preživijo zimo. Ko imamo pripravljene vršičke, se lotimo dela. 

Prej si pripravimo substrat, ki mora biti odcedn in mora zadrževati vlago, vanj vmešamo agroperlit (razmerje naj bo 1:3) in z njim napolnimo lončke. Vršičke kar na gosto potaknemo in v roku nekaj mesecev se bodo ukoreninili. Ko torej dobimo rastlinice z razvitim koreninskim sistemom, jih lahko presadimo. Če je takrat že jesen, je najbolje, da jih presadimo v lonce (te ne hranimo v ogrevanem prostoru), da ne bodo zime preživele na prostem, sicer pa po želji kar na gredo. Pametno je, da izbiramo tiste sorte rožmarina, ki so bolj odporne na mraz, na primer Arp. Mlade rastlinice, preden jih presadimo, lahko zaščitimo s folijo in jim na ta način zagotovimo enakomerno vlažnost, poskrbeti pa moramo tudi za zračenje, da ne zgnijejo.

Rožmarin je na bolezni in škodljivce precej odporen; pogosto ga na vrtovih celo uporabljajo za odganjanje kapusovega belina. Najpogosteje rast rožmarina oslabi praškasta plesen, ki je znak, da rastlina stoji na premalo zračnem mestu. Posodo z rožmarinom zato postavimo na bolj sončno in prepišno mesto, plesni pa se lahko znebimo z mešanico jedilne sode, tekočega mila in vode, ki jo poškropimo po rastlini.