Za razširjenost sivke v Evropi je verjetno najbolj zaslužna Provansa, čeprav Francija ni njena prva domovina. Tam so jo namreč začeli gojiti šele okoli 600 let pred našim štetjem, medtem ko po dokumentaciji sodeč njene korenine segajo še vsaj 2.500 let nazaj. 

Njene pozitivne učinke naj bi tako poznali že Egipčani, Feničani in Arabci, prvi pa naj bi jo namensko začeli gojiti Sirci. Od tam se je širila preko grškega otočja Hyeres v Francijo, Italijo, Španijo, Anglijo ... Kot toaletno vodo jo je uporabljala celo angleška Elizabeta I. Po letu 1600 so jo začeli izvažati tudi v Ameriko.

Kakšne pogoje za rast potrebuje sivka?

Sivka ali lavanda je polgrmičasta rastlina, ki jo gojimo bodisi za okras bodisi kot zdravilno rastlino. Znana je po vijoličnih cvetovih in izrazitem vonju. Ima dolge suličaste liste, zraste pa do višine 90 centimetrov.  

Če jo gojimo doma, jo moramo posaditi na sončno ali polsenčno mesto v dobro odcedno prst, kjer voda ne bo zastajala. Za izboljšanje drenaže, v zemljo dodamo nekaj mivke. Preveč vode ji namreč celo bolj škodi kot mraz, zato je tudi ne smemo pretirano zalivati, da ne zgnije. Zanimivo je, da bodo sicer zalite rastline na pogled lepše, a bo njihov vonj manj izrazit. Ko se v zemlji dobro ukorenini je izjemno odporna na sušo, zato je zalivanje priporočljivo le v prvi rastni seoni. Kasneje lahko prenese tudi daljša obdobja suše.  

Poganjki in cvetovi bodo lepše dišali, če bo sivka rasla na polnem soncu. Cveti v poletnih mesecih, in sicer julija ter avgusta, nekatere sorte pa že v maju ali juniju. Poznamo več vrst sivke, ki se različno obraščajo. Nekatere več poganjkov razvijejo pri tleh, spet druge na tem mestu nič.  

Manj hranljiva prst brez primešanih veliko organskih snovi bo spodbudila višjo koncentracijo olj in prijetne vonjave, zato gnojenje ni priporočljivo. Na močnejši vonj vpliva tudi bazičnost tal. Vrednost pH pod približno 6,5 bo verjetno povzročila kratek rok trajanja rastline.

Ne glede na to, zakaj jo uporabljamo, moramo sivko po cvetenju obrezati.

Najbolj primeren čas obrezovanja je takoj po cvetenju, poganjke porežemo vsaj za eno tretjino, najbolje pa je, da pustimo le okoli 2 - 3 centimetre dolge zelene dele letošnje rasti.  

Cvetove nabiramo od konca pomladi do poznega poletja.

Ko nabiramo šopek sivke za v vazo, pazimo, da odtrgamo le socvetja s stebelci, kjer cvetovi še niso odprti. V kolikor želimo izdelati eterično olje ali po cvetove posušiti, je dobro, da so ti vsaj delno odprti. Za olje, čaje in za prehrano uporabljamo celo rastlino z izjemo korenin, najbolj primerni pa so mladi poganjki in cvetovi.  

Sivko lahko nabiramo že spomladi, najkasneje pa takoj po cvetenju, saj kasnejše nabiranje rastlini škoduje. Če se odločimo, da jo bomo posušili, izberemo zračno in senčno mesto, na soncu namreč lahko barva zbledi. Cvetove razporedimo po večji površini, da se čim manj dotikajo med seboj, vmes pa jih tudi obračamo, da ne pride do pojava plesni. Šopke zvežemo skupaj z vrvico in jih sušimo obrnjene navzdol.

Kakšna je uporabna vrednost sivke?

Zaradi svežega vonja so posušeni cvetovi sivke zelo cenjeni. Če jih shranimo v vrečke iz blaga in položimo v omaro, bodo prijetno osvežili naše obleke. Sivka je tudi zelo koristna za odganjanje moljev, ki so nadležni obiskovalci marsikatere omare, ravno tako bo njen vonj pregnal komarje, sploh če jo imamo posajeno v loncih ali koritih ali pa na gredici blizu vrat ali oken.  

Eterično olje sivke bo odišavilo ves prostor. Za to lahko uporabimo

izparilnik ali pa olje pokapamo na blazinico oziroma papirnato brisačko. Idealno je tudi za sproščujoče kopeli ali kot parfum. Lahko ga tudi razredčimo z neodišavljenim masažnim oljem ter ga uporabimo za sproščujočo masažo telesa.

Sivka ima tudi zdravilno moč.

Nasploh pripravki iz sivke delujejo kot antiseptik, pomagajo pri opeklinah in pikih insektov, blažijo nespečnost, dobro pa naj bi delovali tudi proti izpadanju las. Ravno tako uravnavajo prebavo, pomagajo pri pljučnih boleznih in vnetih očeh.  

Morda niste vedeli, a sivka je uporabna tudi v kulinariki. Njen okus je nekoliko grenkast, po mnenju mnogih podoben okusu rožmarina. V kuhinji se uporabljajo mladi in sveži ali posušeni listi. Dodajajo se enolončnicam in omakam, še posebej k pečeni jagnjetini. Sveži cvetovi sivke vsebujejo veliko nektarja, zato se iz tega grmička pridobiva tudi okusen in kakovosten med.