Spodnji listi pravega pelina so dolgopecljati, dva do trikrat pernato deljeni in so lahko dolgi do 25 centimetrov. Stebelni listi so krajši in nasajeni na krajše peclje. Dolgi so le od 5 do 10 centimetrov ter so manj izrazito nazobčani. Rastlina cveti zgodaj spomladi, njeni cvetovi pa so rumeni. 

Po videzu spominja na navadni pelin, z izjemo, da je pravi pelin nekoliko nižji in ima bolj rumenkaste cvetove. Navadni pelin zraste od 100 do 250 centimetrov v višino in ima močno razvejano steblo, ki je pogosto rdeče obarvano. Listi so dvakrat pernato deljeni, zgoraj bleščeče temno zeleni, spodaj pa gosto dlakavi in belo polsteni. Cvetovi, majhni ovalni koški, združeni v razvejana latasta socvetja se razvijejo poleti, saj navadni pelin cveti od julija do sredine septembra. Oprašuje se s pomočjo vetra, cvetni prah pa je trikolporaten, okroglast do rahlo podolgovat in ima premer od 18 do 23 centimetrov.

Sladki pelin je pri nas trenutno ena najbolj iskanih zdravilnih rastlin. Spada v veliko družino pelinov. Raste kot enoletni grm, ki v višino lahko doseže tudi do dva metra. Cvetovi so podobni navadnemu pelinu in sladko dišijo, od tu pa izvira tudi njegovo ime. Izhaja iz Azije. Kitajci so ga v tradicionalnem zdravilstvu uporabljali že pred več kot 2000 leti. Na Balkan so ga prinesli Turki, ki so ga imeli vedno pri roki na poti zaradi čudovitega vonja, ki je odganjal mrčes, pomagal pa je tudi pri vročičnih stanjih in bolečinah.

V ljudskem zdravilstvu so pelin uporabljali za pomoč pri delovanju ledvic in obtočil, pri prebavnih motnjah, menstrualnih težavah, pri driski, črevesnih krčih, bruhanju, zlatenici, uporaben pa je bil tedaj in je še danes, za zdravljenje melanholije, depresije, srčnega popuščanja, ščitil naj bi tudi pred pljučnimi obolenji. Prah iz korenine naj bi po nekaterih virih zdravil celo epilepsijo in histerijo. V številnih tradicionalnih zdravilstvih se pripravki iz navadnega pelina uporabljajo proti okužbam z glistami in drugim parazitom v prebavilih.

V branje priporočamo še: