Čeprav jih danes največ vzgojimo v Evropi, sončnice prvotno izhajajo iz Srednje Amerike, kot gojene rastline pa so bile prvič uporabljene okoli leta 2600 pred našim štetjem na območju Mehike.

Zaradi videza njihovega cveta in obračanja za soncem so jih mnoga ljudstva, med njimi Azteki, Otomi in Inki, povezovala z bogom in jim pripisovala simboliko sončne božanskosti.

Sončnice so Evropejci odkrili v Peruju v začetku 16. stoletja. Prvi Evropejec, ki je ugledal osupljiv sončni cvet, je bil španski konkvistador Francisco Pizarro, zavojevalec in raziskovalec, ki je kasneje osvojil Inkovski imperij in ustanovil Limo, moderno perujsko prestolnico.

Sončnično seme in slike čudovitih cvetov so kmalu dosegli Španijo, kjer pa je bilo gojenje sončnic v začetku nezaželeno, saj naj bi bili cvetovi povezani s poganskim čaščenjem sonca. Do 18. stoletja se je gojenje sončnic za olje razmahnilo po vsej Evropi, danes pa jih največ sadijo v državah nekdanje Sovjetske zveze.

V vseh pogledih sončna

Kot pove že njihovo ime, imajo sončnice rade sončne lege. Če želite na svojem vrtu občudovati velike, živorumene cvetove, jim na dan privoščite vsaj 6 do 8 ur direktnega sonca, za katerim bodo obračale svoje glave.

Glede prsti sončnice niso izbirčne, glede vode pa ne preveč zahtevne; prija jim vlažna (ne namočena!), zmerno bogata prst, po možnosti zastrta s slamo. Zaradi njihove visoke rasti - običajno (odvisno od sorte) dosežejo med in 1,5 in 3,5 m - in težkih cvetov sajenje v peščeno prst ni primerno, saj bi se ob močnem vetru rastline lahko prevrnile.

Vse vrste sadimo v globoko in široko sadilno jamo, da lahko razvijejo ustrezno razvejan koreninski sistem.

Sejanje in vzgoja

Sončnice so ene najhitreje rastočih vrtnih rastlin - od vzkalitve do polne višine s cvetom potrebujejo le od 70 do 100 dni. Najenostavneje je, če jih v pozni pomladi posejete neposredno na gredice, ki jih po tem zaščitite s kopreno, da jih ne bodo našle lačne ptice.

Če boste sejali v lončke, posejte po dve semeni v lonček okoli 2 tedna pred zadnjo zmrzaljo in jih po kakih treh tednih presadite na prosto. Ko odcveti, lahko semensko glavo odrežemo in uporabimo, steblo pa izpulimo in kompostiramo.

Najprimernejše mesto za sajenje sončnic je torej sončna lega, na primer ob robu vrta ali gredice. Že ameriški domorodci so sončnico sadili ob robove svojih vrtov kot 'četrto sestro' - dodatek trem nepogrešljivim poljščinam - koruzi, fižolu in bučam.

Zakaj se obrača za soncem?

Zakaj in predvsem kako sončnice obračajo svoj cvet za soncem? To vprašanje je že pred tisočletji vznemirjalo ljudi, ki so tej rastlini zaradi njenega „čaščenja sonca" pripisovali posebne božanske lastnosti.

V resnici gre za pojav, strokovno poimenovan heliotropizem, ki pri sončnicah poteka samo v času popka, torej preden se cvet popolnoma razcveti.

Pogledovanje za soncem je pravzaprav posledica neenakomerne rasti stebla; auxini, snov, ki povzroča rast stebla, se pri sončnici kopiči na tisti strani stebla, ki v tistem trenutku ni neposredno osvetljena s soncem, zato ta raste hitreje in povzroči, da se cvet nagne na nasprotno stran.

Ker sončnica raste zelo hitro, se s spreminjanjem lege sonca vsak dan večkrat spremeni tudi hitrorastoči del stebla. Ko se polno razcvetijo, sončnice ponavadi gledajo proti vzhodu.

Uporaba

Posamezne sončnice, ki jih posadimo ob rob vrta ali grede, ali pa kar v cvetlični lonček, vrtnarjem služijo predvsem kot okras, ko cvet odcveti, pa postanejo prava poslastica za lačne ptice. Seme iz sredice cveta lahko zobamo tudi ljudje - bodisi surovo, popraženo ali pa kot dodatek solatam ali pecivu - razveselilo pa bo tudi male glodalce, na primer hrčke ali morske prašičke.

Na večjih površinah sončnice vzgajajo predvsem za pridobivanje sončničnega olja. Seme namreč vsebuje kar 50 odstotkov maščobe, iz olja pa pridobivajo tudi margarine in gorivo biodizel, saj je cenejše od olivnega olja. Poleg tega se sončnična semena uporabljajo tudi kot dodatek pri peki, predvsem polnozrnatega kruha in peciv.

Manj znano je, da so sončnice uporabne tudi kot razstrupljevalci, ki iz prsti potegnejo strupe, kot so arzenik, svinec in uran, in da so jih prav v ta namen zasajali na širšem območju, ki ga je prizadela nesreča v Černobilu.

Simbolika

Sončnični cvet, pravzaprav socvetje, saj en „cvet" v resnici sestavlja med 1000 in 2000 majcenih cvetov, nasajenih na glavo socvetja, so starodavne civilizacije že pred tisočletji povezovala s soncem in sončnimi božanstvi.

Danes je sončnica simbol ameriške zvezne države Arkansas in nacionalna roža Ukrajine, zaščitni znak britanskega Veganskega združenja, pogosto pa se uporablja tudi kot simbol ekoloških „zelenih" gibanj.

Večkrat so bile upodobljene tudi v umetnosti, gotovo najbolj znana umetniška upodobitev sončnic pa je Van Goghova serija olj na platnu, poimenovana enostavno "Sončnice" (v francoskem izvirniku Tournesols).