Timijan kot zdravilo omenjajo že Galenus, Aëtius, Dioskurid in Plinij. Predvideva se, da so timijan okoli leta 1100 preko Alp prenesli benediktinski menihi. Zdravilni učinek so odkrili šele v srednjem veku, ko je v Evropi med epidemijo kuge veljal za najboljšo zaužito. Obstaja okrog 500 vrst timijana, ki zraste do 30 cm visoko. Sadike timijana sadimo na razdaljI 20 x 20 cm. Sadimo ga spomladi, ko ni več nevarnosti, da bi zemlja zmrznila.

Timijan lahko žanjemo skozi vse leto, vendar je najbolje, da ga obrezujemo tik pred cvetenjem, saj ima takrat najmočnejši vonj. Če ga ne uporabljamo za pripravo jedi, ga zvežemo v šopek in obesimo v temno ter zračno mesto, da se posuši. Sušimo ga lahko tudi v sušilniku za zelišča na temperaturi, ki ne presega 40 stopinj Celzija, da ne zmanjšamo količine eteričnega olja. Pazimo, da se gane dotikamo z rokami, če ga sušimo v prostoru, lahko pa se ga dotikamo z lesenimi palicami. Posušen timijan vsebuje od 0,7 do 3 odstotke eteričnega olja, ki ga sestavljajo: timol, karvakrol, borneol, linalool, čreslovine, glikozide, smole in organske kisline. Timijan moramo obilno zalivati. Rastline ne gnojimo.

Timijan ljubi sonce in svetlobo. Na njivi pomaga odganjati mrčes. Za sprotno uporabo režemo liste in zgornje dele poganjkov. Medtem ko pri poljski materini dušici nabiramo celo cvetočo zel, pri timijanu oziroma vrtni materini dušici nabiramo liste, cvetove in celo zel. Nabiramo v višini 5 cm nad zemljo, brez olesenelega dela stebel. Prvo leto ga porežemo le enkrat, pozneje pa lahko še dvakrat. Rastlinica je mala, a steblo je tanko in močno. Utrgati je ni tako lahko, zato je najbolje, če se je lotimo s škarjami. Timijan se pogosto uporablja tudi pri kuhi, še posebej mediteranski, najpogosteje kot začimba za divjačino, perutnino, jedi iz stročnic, paradižnika, zelene paprike. Lahko uporabljamo sveže sesekljane liste ali pa suhe.

V branje priporočamo še: