Liči je tropsko širokolistno zimzeleno drevo, ki izvira iz Kitajske. Čeprav se najpogosteje goji zaradi plodov, ki so odličnega okusa, pa veliko drevo na vrtu nudi tudi prijetno senco, kar je njegova dodatna prednost. Na naših vrtovih in sadovnjakih med sadnim drevjem zagotovo ni prva izbira, kar pa ne pomeni, da ni možnosti za njegovo rast in uspevanje.
Prav vsak izkušen vrtnar ve, da je bogat, vlažen kompost najljubša hrana vsakega vrta. Kompostno zemljo sicer lahko kupimo, vendar pa je doma narejen gotovo boljša izbira, tako s cenovnega vidika kot tudi zaradi kakovosti, saj tako natančno vemo, kaj ta vsebuje.
Lepoplodka ali kalikarpa spada med bisere rastlinskega sveta. Na listopadnem grmu, ki zraste okrog dva metra, se poleti odprejo drobni zvezdasti škrlatno vijolični cvetovi, ki v jeseni dozorijo v škrlatne plodove. Jeseni in pozimi lahko tako na njej občudujemo čudovite okrogle jagode vijolične barve. Čeprav plodovi niso užitni, so sami po sebi lahko čudovita dekoracija.
Tatsoi je zelena listnata zelenjava, ki spada v družino kapusnic tako kot zelje, ohrovt, cvetača in brokoli. Ima velike zaobljene liste v obliki žlice, ki so maslene teksture in rahlo sladkega okusa. Gre za zelenjavo, ki izvira iz Azije, ker je podobno kot špinača precej odporna na mraz, pa je primerna tudi za gojenje jeseni in pozimi.
Puntarelle so poganjki posebne sorte katalonskega radiča. Na pogled so videti kot šop majhnih kalčkov, ki jih obdaja skupina dolgih, koničastih listov in spominjajo na šparglje ali beluše. Mnogi to vrsto obožujejo zaradi hrustljavosti in nezamenljivega okusa. Če je še niste poskusili, vas prepričamo v nadaljevanju – morda celo do te mere, da jo posadite na svoj vrt.
Pastinak je korenasta zelenjava, tesna sorodnica korenja in peteršilja iz družine kobulnic. Tako kot mnoge korenovke tudi pastinak nabiramo od jeseni do pomladi. Korenine, nabrane pozimi in spomladi, so navadno najboljšega okusa, saj se v času zimskega mirovanja škrob pretvori v sladkor. Preberite več o tej zimski zelenjadnici, ki je včasih po krivici kar malo prezrta.
Radič je sredozemska rastlina, ki spada v družino cikorij. Največkrat ga pripravljamo kot solato, vendar se njegovi listi odlično obnesejo tudi v rižotah, testeninah, zavitkih in drugih prilogah. Prilagojen je na rast v različnih pogojih, zlahka ga vzgojimo tudi sami doma, saj je razmeroma nezahtevna rastlina, vajena tudi trših vremenskih pogojev. Čeprav je trajnica, ga gojimo kot enoletnico.
Zgodi se, da je tako kot ljudem tudi rastlinam včasih zunanje okolje enostavno prehladno. In čeprav so nekatere na ostre razmere navajene bolj kot druge, pa mraz lahko prizadene prav vsako izmed njih. V takem primeru je pomembno, da negativne posledice temperaturnega stresa pravočasno opazimo, rastlino zaščitimo in s tem preprečimo pozebo.
Dnevi so vedno krajši, svetlobe je vedno manj, temperature pa vedno nižje – vsi ti znaki nas opozarjajo, da se narava pripravlja na zimsko spanje. Z vrtov smo tako pobrali že vso poletno zelenjavo, ozimnice pa se šibijo pod težo krompirja, vloženih kumaric, čebule, jabolk, buč, marmelade in drugih pridelkov. A to nikakor ne pomeni, da je naš vrt sedaj popolnoma prazen. Številne vrtnine, ki jih posadimo v času pozne setve, lahko nabiramo celo zimo, vse do zgodnje spomladi. Nekatere izmed njih kljub uspevanju v hladni sezoni, potrebujejo dodatno zaščito - v nadaljevanju preberite, katere so to in kako jih kar najbolje zaščititi.
Kamelija je cvetoč zimzelen grm s temnimi, svetlečimi listi in velikimi, bujnimi cvetovi, ki se pojavljajo v obdobju od konca jeseni do zgodnje pomladi. Ker cveti pozimi, se jo je prijel vzdevek zimska čajna vrtnica. Po videzu nekoliko spominja na potonike, s katerimi si deli še eno lastnost, in sicer dolgoživost. Grm kamelije namreč raste zelo počasi, a ima ob ustreznih pogojih precej dolgo življenjsko dobo.
Topinambur, pogosto imenovan tudi laški koren ali laška repa, je korenasta zelenjava, ki jo uživamo in pripravljamo podobno kot krompir. Od slednjega se sicer razlikuje po tem, da ima precej manj škroba. Topinambur izvira iz Severne Amerike in ga je zelo enostavno gojiti, celo do te mere, da se skoraj šteje za invazivnega.
Vijoličasta cvetača se, razen po barvi, od nam bolj poznane in priljubljene bele različice pravzaprav ne razlikuje. Vendar pa mnoge njena živa barva prestraši in se ji raje izognejo. Ko se glavice cvetače na vašem vrtu po zunanjem robu obarvajo vijoličasto, vam ni treba skrbeti. Četudi ne gre za sorto, ki je že v osnovi take barve, obarvanje ni posledica plesni, škodljivcev ali drugih bolezni, takšna cvetača pa je še vedno povsem varna za uživanje.
