Češnjev paradižnik (Solanum lycopersicum var. cerasiforme) je dokaj enostavno gojiti, tudi če ste novinec v vrtnarjenju. Da dozorijo, potrebujejo manj dni kot druge sorte, kar je precejšnja prednost, sploh če rastejo v nekoliko hladnejšem podnebju in tam, kjer je rastna sezona kratka. 

Na izbiro je veliko različnih sort. Te se med seboj razlikujejo tudi po barvi, paradižniki so lahko rdeči, oranžni, rumeni in celo črni, prav vsi pa so, ko dozorijo, enako sladki in okusni.

Sadimo jih spomladi, ko mine nevarnost zmrzali. Za razliko od zrelih plodov je listje strupeno, zato je potrebna previdnost, da jih otroci in hišni ljubljenčki v želji po raziskovanju ne bi pomotoma zaužili. 

Kdaj sadimo češnjev paradižnik?

Češnjeve paradižnike sadimo spomladi, potem ko se dnevne in nočne temperature povzpnejo in ostanejo nad lediščem. Semena posadimo v lončke približno štiri tedne pred predvidenim sajenjem na prosto. Dokler ni sadika pripravljena za rast v zunanjih razmerah, jo hranimo na toplem in sončnem mestu v zaprtem prostoru. 

Izbira mesta sajenja

Za gojenje češnjevih paradižnikov izberemo sončno mesto z dobro drenažo tal. Prepričajte se, da sadike nobena bližnja rastlina ne bo preveč zasenčila, tudi kasneje spomladi, ko rastline zrastejo in dobijo listje. Dobra izbira so tudi visoke grede, kontejnerji ali vrtni lonci. 

Priporočljivo je kolobarjenje, ki preprečuje širjenje bolezni in prekomerno izčrpanost tal s hranili. Paradižnika ne sadimo na istem mestu, kjer so prejšnje leto rasli drugi člani družine razhudnikov, npr. paprika, krompir in jajčevci.

Razmik, globina in opora za rast

Sadike češnjevih paradižnikov razporedimo približno meter narazen, da jim omogočimo neomejeno rast in širjenje ter zagotovimo dobro kroženje zraka. 

Večina sort češnjevih paradižnikov bo rasla skozi vso sezono, zato potrebuje podporno strukturo v obliki palice, kola, vrtne mreže ali druge primerne opore.

Da bi preprečili nekatere pogoste in najbolj običajne težave pri gojenju češnjevih paradižnikov, na dno vsake luknje v lončku ali v sadilno jamo potresemo pest apna in uporabimo malo gnojila za paradižnike, da rastlini omogočimo dober začetek. 

Sorte češnjevih paradižnikov

Obstaja veliko različic češnjevega paradižnika. Ti so v različnih oblikah in barvah, vključno z odtenki rdeče, rumene, oranžne in črno-vijolične. 

- 'Black Cherry' je sorta z vijolično-črnimi plodovi.

- Češnjev paradižnik 'Fantastico' je odporen proti razpokam in toleranten na ožig.

- 'Golden Sweet' je rumena sorta, ki je odporna proti listni plesni.

- 'Isis Candy' daje dvobarvne rdeče plodove z zlatimi črtami.

Češnjev paradižnik pobiramo celo poletje in še v jeseni

Kdaj bomo lahko obirali prve češnjeve paradižnike v sezoni, je odvisno od vremena in podnebja, v katerem rastejo. Da dozorijo, navadno potrebujejo nekaj mesecev, postopoma pa jih lahko trgamo skozi celotno poletno sezono in še v začetku jeseni. Poleg barve je pokazatelj zrelosti tudi enostavno obiranje. 

Češnjev paradižnik je običajno pripravljen za obiranje v približno 50 do 65 dneh po sajenju. Vedeli boste, da so pripravljeni, ko se zlahka ločijo od stebla in se njihova barva spremeni iz zelene v rdečo, oranžno, vijolično ali rumeno, odvisno od sorte. Če jih predolgo pustimo na rastlini, počijo ali odpadejo s stebla.

Močno deževje lahko povzroči pokanje češnjevih paradižnikov, zato vse zrele paradižnike poberemo pred padavinami. Če to ni mogoče, jih poberemo takoj po dežju, saj razpokani paradižniki hitro zgnijejo. 

Paradižnike lahko uživamo sveže ali kuhane. Najbolje jih je hraniti na sobni temperaturi in jih porabiti v nekaj dneh. Lahko jih tudi konzerviramo, posušimo v pečici ali zamrznemo v različnih oblikah, kot sta paradižnikova pasta in omaka.

Razlika med češnjevim in grozdnim paradižnikom

Češnjev paradižnik in grozdni paradižnik sta majhni sorti paradižnika. Na prvi pogled sta si podobna, vendar obstaja nekaj ključnih razlik. Češnjev paradižnik je bolj okrogel in sočen s tanko kožo. Grozdni paradižnik je bolj podolgovat, ima manj soka in debelejšo lupino.