Zakaj ravno buče, kaj vas tako navdušuje nad njimi?

Najprej sem se v službi spogledovala s krompirjem. Delala sem v zadrugi, v svetovalni službi. V tistih časih je bilo ogromno krompirja in so bile njive, ko je krompir cvetel, čudovite – od belih do rumenih in vijoličnih. Spoznala sem enega gospoda, ki je že takrat veliko hodil po tujini in mi je enkrat mimogrede prinesel bučna semena. Glede na vse to, kar ti lahko buče ponudijo in na vso pestrost, mislim, da nobena druga kultura ni tako raznolika. Ena kultura, en pridelek, ki je lahko težek 1100 kg ali pa manj kot 1 kilogram, dolg 2 m ali pa okrogel, ima bradavice, je takega in drugačnega okusa ali barve. Ravno zaradi te pisanosti, barvitosti, sem nekako 'padla med buče'. 

Smo Slovenci na splošno ljubitelji buč?

Pri nas, sploh mi, malo starejši, ki smo odraščali v drugem sistemu, imamo v glavi še vedno nek stereotip, da so buče manjvredne. Naši severni sosedje in Italijani imajo drugačen odnos do tega. Z mlajšimi kuharji se sicer tudi pri nas to nekoliko spreminja. Ljudje se malo bolj obračajo k tem zelenjavnim jedem. 

Kaj vse zajema torej vaše ukvarjanje z bučami?

Za delavnice me pravzaprav drugi kličejo. Imam jih za tiste, ki vedo, s čim se ukvarjam. Moje znanje in prostor porabijo. Malo jim razložim o prepoznavanju, ker je to zelo pomembno, da veš, za kaj uporabiš katero bučo in potem skupaj kuhamo. Gre večinoma za uporabnike medgeneracijskih centrov in aktive kmečkih žena. Moja zgodba je taka, da sem agronom, zraven pa rada kuham – zato tudi dve knjigi. Najprej je izšla ta o bolj oranžnih bučah. Zanimivo je, da je o cukini bučkah napisanih veliko več knjig. Leta 2009 sem v prvi knjigi naredila tudi eno tako razdelitev buč po ameriškem sistemu, po vrstah in tudi po skupinah, da jih je malo bolj enostavno grupirati, leta 2015 pa še o bolj poletnih bučkah. Mislim pa, da za zdaj ne bo več knjig. 

Pri nas je zelo priljubljeno tudi tekmovanje, kdo uspe pridelati največjo bučo? Ste imeli kdaj ambicije po tem nazivu?

Knjige o bučah pišemo ženske. Nekateri moški buče sicer jedo, ampak je pri nas še vedno velja nek stereotip. Sem hodila veliko tudi po sejmih in ženske vedno vprašamo, zakaj je ta buča in zakaj ona, pa kako se uporablja. Medtem ko moške zanima samo, kje se dobi seme za največjo bučo. Največ tekmovalcev je ravno moških. Zasledila sem sicer, da je zmagala enkrat ena ženska, ampak to je zelo redko. Tudi v Sloveniji je to moška domena. Med avtorji knjig sem pa samo enkrat zasledila enega Francoza, večino knjig pa napišejo ženske. Zakaj je tako, ne vem. 

Gojite samo jedilne buče ali tudi kakšne okrasne vrste? Koliko vrst buč zraste pri vas na njivi?

Letos razmere niso bile najbolj ugodne za buče. Zgodilo se mi je, da nekatere sorte sploh niso zrasle. Ko zaniha temperatura ali pa ta ni ugodna, se zgodi, da buče sploh ne zrastejo. Hubert je ena izmed teh, ki vedno zrastejo, so kot kaže manj občutljive na neugodne vremenske razmere. Včasih gre kakšna sorta bolje skozi. Letos maslenke ni bilo niti ene. Vse pridelujem sama, največ  v moji karieri jih je bilo leta 2009, takrat smo imeli 30 ton pridelka. V preteklosti sem imela tudi 35 vrst jedilnih in okrasnih, zadnja leta malo manj. 

Kaj pa potem naredite s toliko bučami?

Nekaj se jih med prenašanjem na sejme in razne druge dogodke izgubi, nekatere se poškodujejo. Dosti jih tudi podarim. Leta 2009, ko smo jih imeli res veliko, smo jih en del tudi prodali.