"Permakultura pomeni način življenja, ne samo vrtičkanja ali kmetovanja, saj se s tem sistemom vzpostavljajo trajnostni vzorci življenja in to od ravnanja z vodo, ki je trajnostno, do ravnanja z zemljo, ki upošteva ohranjanje življenja v njej, pa seveda ohranitveni in odgovorni načini pridelave hrane, s poudarkom na lokalno specifičnih rastlinah, ki običajno ne zahtevajo veliko dela. Sem sodijo še načini bivanja, kot je uporaba trajnostnih materialov za stavbe in ponovna raba materialov ter koriščenje energije zemlje, upoštevanje strani neba, vetrov, sončnega sevanja in obstoječe vegetacije. Torej če bi živeli permakulturno, bi se zlili z naravo in ne bi bilo potrebno govoriti o varovanju narave in tudi ne trajnostnem razvoju, ker permakultura je sama po sebi trajnostna in omogoča blaginjo za vse," razloži.

Bistvo permakulture je ponovna raba, o čemer je danes veliko govora v okviru krožnega gospodarjenja. To pomeni, da nič ni odpadek, da tudi plevela ni, saj pri permakulturnem načinu življenja vključujemo tudi divje rastline iz travnika in gozda in ne gre samo za kmetijsko pridelavo: "S takim načinom življenja hitro ugotovimo, da narava ves čas skrbi za nas in da nam ni treba vsega dodatno pridelati, saj je že vse okoli nas. Seveda pri tem načinu ne smemo pokositi trave, ki komaj zraste, ampak jo moramo pustiti do semena."

"Večina ljudi začne z načini permakulture, ki se nanašajo na pridelavo hrane in to vključuje pripravo rastišč in skrb za rastline, neposredno tudi za zemljo. Priprava zemljišča pomeni, da ne obračamo zemlje, ampak samo nalagamo zastirke in kompost, s čimer hranimo zemljo in omogočamo, da živa bitja živijo v zemlji svoje življenje." Torej gre za popolnoma drugačen način vrtnarjenja, brez štihanja in prekopavanja, ampak samo z nalaganjem, kar je na primer idealno zdaj, ko nas je ujel dolg vročinski val, saj se zemlja ne posuši. "Delo z rastlinami je vezano na pripravo lastnih sadik, saj tiste iz globalnega trga težko preživijo v okolju, kjer se ne uporablja pospeševal in zaščitnih sredstev. Zato je delo s semeni začetek, torej sejanje in nato skrb za vzgojo sadik, ki jih presadimo v pripravljeno zemljo in uporaba zastirk, najboljše so iz miskantusa in slame. To je čisti začetek."

Zadnja leta so nadvse priljubljene tudi visoke grede

Pri visokih gredah je pomembno, da so pravilno sestavljene, to pomeni, da moramo imeti tri plasti, spodaj dihalna plast, to so veje, dobro zložene brez odvečnega zraka, nato močna zadrževalna plast za vodo, to so volna, stari tekstil, korenine rastline, karton, časopisni papir, listje, skratka plast, ki drži vodo, in nato plast rodovitne zemlje. Višina ni tako pomembna, dovolj je že 60 centimetrov: "Pomemben je tudi okvir, mora biti robusten, najboljše dvojno tesnjen. Nujna je uporaba zastirke," še doda.

Vedno bolj priljubljeno pa je tudi sajenje pod slamo: "Sajenje pod senom, listjem, naloženim surovim kompostom ... Vse to varuje zemljo, jo počasi hrani in istočasno ustvarja rastišče. Temu pravimo tudi greda pogača, ker je vse naloženo v plasteh."  

Pri permakulturi je zelo pomemben tudi kompost

Ta nastaja sproti, ko odlagamo biomaso, ki nastaja na vrtu, in je nujen, saj ga vključujemo kot gnojilo, kot zastirko in kot podporni material za vertikalno pridelavo: "Kompost je razpadla organska snov, v kateri je uskladiščena sončeva energija, ki je nujno potrebna za rast rastlin in življenje v zemlji. Ob humifikaciji organske snovi se sproščajo dušikovi in fosfatni elementi, ki so hrana rastlinam, zato je uporaba komposta nujna. V permakulturi je kompost sestavni del pridelave, saj pomeni tudi kroženje in ponovno rabo vode."

Včasih so bile gredice postorjene 'kot vojski', (red, isti posevki skupaj ...) zdaj pa se vedno bolj priporoča mešane posevke: "Popolnoma očiščene in enovrstne posaditve so zelo neodporne na vse zunanje pritiske, kot so veter, suša, različne bolezni, zato se priporoča mešana posaditev. Pri menjavi rastlin se ne more ena bolezen širiti, ker je večinoma vezana na posamezno vrsto rastlin. Tudi pri prehrani rastlin je slabo, če vse potrebujejo v istem času enake elemente, zato je smiselno saditi raznoliko, da se lahko prehranijo vse rastline ob pomoči talnih živali, ki tudi potrebujejo različne vrste koreninic."

Vreme je vedno bolj nepredvidljivo, prehitra/prepozna pomlad, vroče poletje, neurja, toča ... Zato je ena od prilagoditev na te razmere tudi mešani posevki, predvsem pa je pomembna tesna povezava z naravo, da čimmanj spreminjamo rastiščne pogoje. V permakulturnem načinu življenja ni potrebno, da moramo vse pridelati v pripravljeni zemlji, del pridelka nam neposredno daje narava, kot so regrat, tropotec, koprive in rman, ki so nujno potrebni za naše telo: "Pa seveda še veliko drugih divjih rastlin raste okoli nas. Kar si pridelamo sami, mora biti vitalno, tako ne potrebujemo velike količine pridelkov, ampak se nasitimo že z majhno količino. Pomembno je, da kar zraste tudi predelamo, posušimo, fermentiramo. Vremenske razmere bodo vse bolj krute za pridelavo hrane, zato je pomembno, da so naši načini pridelave čimbližji naravi."

Biodinamika

Biodinamika vključuje upoštevanje kozmičnih energij, ki izhajajo iz položaja sonca in planetov in pomeni najbolj dodelan način za pridelavo hrane, saj je upoštevanje ritmov dneva, noči, mesecev ključno pri rasti rastlin. Samo skrb za rastline v smislu fizičnega ravnanja ni dovolj, rastline so živa bitja in potrebujejo tudi kozmično energijo, saj se odzivajo na naš odnos do njih. Zato je biodinamična pridelava tudi najbolj cenjena in blagovna znamka Demeter ima že dolgo priznano vlogo.

Kombiniranje permakulture in biodinamike

"Permakultura je način življenja in zajema tudi to kozmično komponento, ker ni mogoče brez nje. Vemo, da smo odvisni od položaja planetov in kako zelo vpliva že luna na nas, tako da je holistični pristop globoke povezave z naravo osnovno izhodišče permakulture, v kateri je tudi biodinamika. Ker pa je ta pristop vezan na zdravo zemljo, si pomagamo tudi z ekoremediacijo (ponovno oživitvijo) tako zemlje kot vode, pa tudi z agroekologijo, ki pomeni svetovni pristop ekologizacije kmetijstva od pridelave, predelave in potrošnje na temelju novih znanstvenih spoznanj. In ravno to je dejavnost Učnega poligona za samooskrbo Dole, kjer z ekosistemsko pridelavo pridelujemo hrano in surovine (miskantus, bambus) ter s Centrom vitalnega življenja, ki je sestavni del poligona, v živo pokažemo možnosti življenja v povezavi z naravo, kar nam vrača in povečuje vitalnost.