Plodovi po obliki bolj spominjajo na volčje jabolko kot na rdeče paradižnike

Mehiški paradižnik se po izgledu precej razlikuje od klasičnih rdečih sort, ki so nam bolj poznane. Ima močno nazobčane obrnjene jajčaste liste ter rumene cvetove s petimi lističi s temnimi lisami na dnu. Okrogli plodovi so prekriti s papirnato lupino in med rastjo izgledajo kot viseči lampijončki. Ko paradižniki dozorijo popolnoma zapolnijo lupino, ta pa se pretrga in v notranjosti se pokažejo debeli plodovi. 

Zrelost plodov prepoznamo po živo zeleni ali rumenkasti barvi. Obstajajo tudi sorte, ki sprva tvorijo zelene plodove, v zreli dobi pa se ti obarvajo vijolično. Vijolične sorte so nekoliko manj kisle kot zelene, čeprav so oboji rahlo trpki.

Po videzu so paradižniki podobni kosmuljam ali češnjam, vendar njihovi okusi niso zares primerljivi. Tomatillos so veliko trpkejši od tega sadja. Mehiški paradižniki so tradicionalna sestavina mehiških sals, zlasti zelenih omak, kot je salsa verde. Odlični so tudi pečeni na žaru, ali pa kot dodatek enolončnicam in zelenjavnim juham.  

Užitni so samo plodovi. Listi, stebla in lupine teh rastlin so strupene.

Običajno ga začnemo saditi v zaprtih prostorih, šest do osem tednov pred zadnjo zmrzaljo. Kalitev semena do zrelih plodov običajno traja od 75 do 100 dni pri večini sort.

Kako vzgojiti mehiški paradižnik?

V vrtnarijah pri nas boste težko našli sadike mehiškega paradižnika, vendar pa je rastlino razmeroma enostavno vzgojiti tudi iz semena. Sejanje na prostem lahko začnete takoj, ko mine nevarnost zmrzali, ali pa še bolje, da semena šest do osem tednov pred datumom sajenja na prostem, posadite v lončke in jih hranite v toplem in sončnem notranjem prostoru.

Za pridelavo paradižnikov potrebujete vsaj dve rastlini.

Pomembno si je zapomniti, da boste potrebovali vsaj dve rastlini paradižnika, da zagotovite opraševanje in s tem pridelek, saj se cvetovi posamezne rastline ne morejo sami oprašiti.  

Mehiški paradižniki so zelo občutljivi na nizke temperature, zato s sajenjem na prosto počakajte, dokler se tla ne segrejejo. Pred sajenjem dajte sadikam dovolj časa, da se utrdijo - nočne temperature pa naj bodo vsaj 10 stopinj ali višje. Tako kot navadni paradižniki tudi mehiški poganjajo korenine vzdolž stebla, zato je treba sadike zakopati globoko v zemljo.

V času rasti plodov potrebujejo oporo.

Rastline so grmičaste in visoke približno od pol do enega metra. Plodovi zelo povečajo težo in obremenijo samo rastlino, zato je zelo priporočljivo, da jih omogočimo oporo. Za lažje nabiranje med posameznimi sadikami pustimo približno meter prostora, dodaten razlog za to pa tudi zadostno kroženje zraka s čimer preprečimo razvoj glivičnih bolezni.  

Potrebuje veliko sončnih žarkov, dovolj vlage in bogato, dobro odcedno zemljo.

Da bo dobro obrodil in ostal zdrav, mehiški paradižnik posadite na sončno mesto. Pred sajenjem zemljo dobro pognojite in vmešajte kompost. Ta rastlina potrebuje dobro odcedna, nekoliko nevtralna tla s pH-jem okoli 6,5 do 7,0, vendar bo večinoma rasel povsod, kjer je dovolj sonca in vode. Čeprav je precej odporen na sušo, najbolje uspeva s približno 2 centimetroma vode na teden.

Kako vemo, da je čas za obiranje?

Rastline paradižnika potrebujejo čas, da zrastejo v višino in proizvedejo liste, preden razvijejo cvetove in nato plodove, kar se zgodi po približno 75 do 100 dneh. Plodovi nato rastejo vse do zmrzali. Bodite pozorni na trenutek, ko lupine začnejo pokati in se odpirati. Pobirate jih lahko še preden pride do tega, vendar postanejo sadeži bolj okusni, ko popolnoma dozorijo.

Paradižniki imajo na sebi lepljivo plast, ki se zlahka spere. Če nameravate shraniti paradižnike, jih hranite v lupinah in na hladnem mestu.  

Spoznajte tudi druge vrste paradižnika: