Ker pelati za kalitev potrebujejo več časa, okoli 85 dni, je tudi s sajenjem treba nekoliko pohiteti. Če želite vzgojiti svoje sadike, posejte semena približno 8 tednov pred zadnjim datumom zmrzali.

Najbolj cenjen med pelati je san marzano  

Med pelati je najbolj cenjen san marzano, ki je dobil ime po kraju San Marzano sul Sarno v okolici Neaplja. Tako kot drugi pelati je podolgovate oblike in ima mesnato sredico ter malo semen. Posebej primeren je za pripravo omak in paradižnikove mezge, pa tudi najrazličnejših juh. Poleg tega ga lahko popečemo v pečici, nekoliko manj primeren pa je za solate.  

Bližina morja in toplo podnebje mu dajeta še posebno aromatično noto, vendar pa ga je mogoče vzgojiti tudi v nekoliko hladnejših podnebjih.  

Nekatere druge sorte pelatov so še roma, yaqui, grandimat, adamo green, napika in sibari.  

Kako posadimo pelate

Sadike presadimo na vrt, ko dosežejo nekje med 6 in 12 centimetrov višine. Postavimo jih v dvakrat širšo in enako visoko luknjo kot rastlina. Vsaj dve tretjini stebla sadike položimo v zemljo in jo zasujemo. Za močnejšo rast izkopljemo jarek in rastlino zakopljemo postrani in dobro potlačimo zemljo. Nato oblino zalijemo. Med rastlinami pustimo med 70 in 130 centimetrov prostora, odvisno do velikosti sadike in prostora, ki ga imamo na voljo. Ko posamezna rastlina zraste, veje z vrvico privežemo na palice ali mrežo.  

Rastlinam paradižnika omogočimo rast ob opori – najbolje je, da to storimo čim prej, dokler so korenine še majhne. V nasprotnem primeru bomo morda morali posegati v rastlino in ob tem nehote uničili dele zelenja ali celo paradižnike. Če se odločimo za mrežo, izberemo takšno, ki je zelo visoka in narejena iz debele žice, da bo podpirala obilen pridelek.

Pelati – tako kot druge sorte paradižnika – potrebujejo veliko sonca

San marzano potrebuje veliko sonca, tako kot vse rastline paradižnika. Posadimo ga na mesto, ki ima vsaj od 6 do 8 ur sončne svetlobe na dan.

Bogata prst daje boljši pridelek pelatov

Za pripravo bogate prsti za paradižnik zmešamo tretjino organske snovi in dve tretjini visokokakovostne organske zemlje ali polovico zemlje in polovico organske snovi, kot je šotni mah, gnoj ali kompost. Vrednost pH v tleh vzdržujemo med 5,8 in 7. Po potrebi ga zvišamo z lesnim pepelom ali apnom ali ga znižamo z organsko snovjo.

Paradižnik potrebuje stalno vlažna tla

Rastline paradižnika so rade stalno vlažne, zato ne dovolimo, da se njihova zemlja popolnoma izsuši. Lahko jih zalijemo s kompostnim čajem – pripravimo ga tako, da kompost ali gnoj pustimo nekaj časa stati v vodi. Za zalivanje lahko uporabimo vodo iz potoka, jezera, ribnika ali deževnico.

Gnojimo z gnojilom z nizko vsebnostjo dušika

V dveh tednih po sajenju uporabimo gnojilo 5-10-10 z nizko vsebnostjo dušika, kar bo spodbudilo rast listov in predvsem plodov. Gnojilo nanesemo v zemljo, pri tem pa pazimo, da ne pride v stik z zelenimi deli rastline, da preprečimo sežig listov, ki so nizko pri tleh. Za paradižnike, gojene v lončkih, uporabimo vodotopno gnojilo.

S sajenjem na prosto počakamo, dokler se tla ne ogrejejo

Pelate gojimo na prostem pri temperaturah med 10 in 35 stopinjami Celzija in v tleh, ki imajo vsaj 15 stopinj. Sadik nikoli ne presajamo v prehladno zemljo, saj bi lahko zaradi šoka rastlinica propadla.  

Pelate pobiramo po približno 80 dneh od dneva sajenja

Večina paradižnikov te sorte bo dozorela od 78 do 85 dni po presajanju. Ko je plod velik in rdeč, je pripravljen za obiranje. Tako kot druge paradižnike tudi pelate lahko poberemo, ko so še nekoliko rumenkasti, vendar bodo vsekakor bolj okusni, če jih pustimo, da popolnoma dozorijo v svojem naravnem okolju. Če paradižnik poberemo prezgodaj, ko je še zelo zelen, ga shranimo v papirnato vrečko in pustimo nekaj dni zoreti. Za obiranje nežno zasukamo steblo ali uporabimo škarje.