"S tem ko smo padli v izkoriščevalski globalizem, smo na eni strani podprli izkoriščanje slabo plačane delovne sile zlasti iz Afrike in Azije, na drugi strani pa sebi odvzeli priložnosti biti aktivno vključeni v kreiranje svojega življenja. Samooskrba ni le biti sit, ampak znati poskrbeti zase v vseh vidikih, tako fizičnih kot duhovnih. Da pa je danes nujno, da mislimo na samooskrbo izhaja iz dejstva, da je vse težje pridelati hrano, naravni pogoji so vse bolj zahtevni, vse več ljudi živi na našem planetu, ker je ponudba hrane predvsem vezana na konvencionalno pridelavo, ki je zelo vprašljive kakovosti, je še tako zelo pomembno imeti svoj kos zemlje, kjer uresničuješ tako fizične, telesne potrebe, kot že rečeno, tudi duhovne, kot je povezava z naravo," še doda univerzitetna profesorica za fizično in regionalno geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Samooskrba je sicer definirana kot oskrba s potrebščinami, ki jih potrebujemo za življenje, pri čemer se zlasti izpostavlja hrana in voda, pa tudi energija je zelo pomembna. Odvisna je od naravnih pogojev, torej od vrste prsti, njenih lastnosti, kot so globina, tekstura, struktura, kislost oziroma bazičnost, karbonatnost, vsebnosti vode in še precej drugih lastnosti je: "Če nimamo primerne prsti za pridelavo hrane, se lahko zgodi, da bomo porabili veliko časa za majhen pridelek. Zato potrebujemo tudi znanost, s pomočjo katere lahko izboljšamo prst na povsem naravni način, tako da pomagamo zemlji, npr. zadrževati vlago. Tako lahko rečemo, da samooskrba temelji tako na naravnih kot družbenih pogojih, slednji pa so poleg znanosti, izobraženosti tudi kultura, tradicija, ki vplivata na način življenja ljudi." Ker pa skoraj ni možno biti povsem samooskrben, je samooskrba povezana tudi z dostopnostjo do semen, do biodinamičnih sadik, torej do tega, kar sami ne moremo pripraviti: "Zato lahko govorimo, da je samooskrba proces, v katerega smo vključenih kot tvorci z vso odgovornostjo, da varujemo naravo v celoti."

Smo lahko popolnoma samooskrbni? 

"Danes ne več, ker smo razbili način življenja, ki ne podpira polne samooskrbe. Srečni smo že, če smo vsaj 50 % samooskrbni, saj nam to že daje dragoceni del dobrin, ki jih potrebujemo za življenje, preostanek pa si pridobimo od sosedov in drugih pridelovalcev." Prof. ddr. Vovkova poudari tudi, da je bil v preteklosti način življenja povsem drugačen in je bila samooskrba način življenja, tudi potrebe so bile drugačne: "Zagotovo pa bi lahko bili bolj samooskrbni, kot smo sedaj in to z nekaj večjimi spremembami, najprej z načinom razmišljanja in s spremenjenim odnosom do narave."

Ko se odločamo o samooskrbi, si moramo naprej postaviti tri temeljna vprašanja: kdo bo delal za samooskrbo; če bodo delali vsi, potem si lahko privoščimo večje površine, kot če bomo sami. Nato kaj želimo pridelati; ker moramo pogosto k temu ustrezno pripraviti zemljo in kako bomo skladiščili in predelali izdelke, da se lahko povežemo tudi s potencialnimi kupci. Torej vedeti moramo, ali nam je to samo hobi ali pa bomo od tega tudi živeli.  

Kako sploh začeti s samooskrbo? 

"Tu je pomembno, da nas veseli delo z naravo, z rastlinami in da smo se pripravljeni učiti, kajti samooskrba zahteva tudi poznavanje rastlin, način delovanja narave tudi moramo razumeti, skratka pogosto moramo postati drugi človek, če prej nikoli nismo bili samooskrbni. Kar pa je zelo velik izziv." Ko mislimo na samooskrbo, Vovkova pojasni tudi, da sem spada tudi misel na opraševalce, zlasti divje, ki nam pomagajo pri razvoju rastlin in semen, to so čmrlji, divje čebele, muhe trepetavke in seveda številne živali, ki živijo v zemlji: "Najbolj poznamo deževnike, ki opravljajo izredno pomembno vlogo, poleg njih so pomembni vsi razkrojevalci biomase, ki omogočajo prehod odmrle organske snovi v humus. Tudi kompostiranje je zelo pomembno, saj s kompostom vračamo zemlji hranila, ta pa potem lahko s pomočjo gliv in bakterij hrani rastline."

Koliko prostora rabimo za samooskrbo?

"To je zelo pogosto vprašanje, koliko naj bo velika parcela, da bo družina samooskrbna. Odgovor ni tako enostaven, torej ni možno definirati kar kvadratnih metrov ali arov, ker je odvisno od načina pridelave," mi razloži. Kajti, če pridelujemo biodinamično, je potrebno manj prostora, saj je hrana vitalna in je ne pojemo toliko, kot če je kemizirana, ki nima vitalnosti. Na površino pridelave vpliva tudi tehnika gojenja rastlin. Permakultura namreč rabi manj prostora, saj kombinira naravne ekosisteme s kmetijskimi, zato je izdatnost pridelave večja: "Sicer bi lahko rekli, da so za enega človeka za zelenjavo dovolj štiri  visoke grede v skupni velikost do 20 m2, če pa bi želeli imeti tudi svoja žita, energijo in vodne vire, pa bi rabili okoli 800 m2." Pri družini je odvisno tudi, kako veliki so otroci, če so dojenčki, se porabi manj, kot če so pri hiši najstniki. Ampak tovrstna kvantifikacija ni tako pomembna, ker je spet odvisno od tega, kako se prehranjujemo – vegansko, vegetarijansko, mešano ali pretežno mesno: "Slednje zahteva zelo veliko prostora, saj samo ena krava potrebuje za preživetje najmanj 2 ha. Zato je problem mesna prehrana, ker se porabi preveč virov in ker je lahko tudi vprašljive kakovosti (afera s poljskim mesom)."

Učni poligon za samooskrbo Dole  

"V letu 2021 sem pristopila v sodelovanju z idejami prijatelja v nadgradnjo. Do sedaj je bil celotni poligon na 1,5 ha namenjen pridelavi hrane in izobraževanju o tem, vključno z vodnimi viri in trajnostnimi objekt, kot rečeno od letos pa ima poligon status ekosistemske kmetije." Spodnji del je tako namenjen pridelavi hrane na ekosistemski način, torej skladno z zakonitostmi narave: "To pomeni, da ne pokosim vse trave naenkrat, ampak postopoma, rastline pustim rasti do semen, uporabljam pristop permakulture in biodinamike, to so visoke grede, gomile, kompostne grede in delam tudi kompost." Zgornji del  poligona pa je po idejah prijatelja v nastajanju Centra za vitalno življenje, ki povezuje jurto, kjer občasno biva, letno kuhinjo, v izdelavi so pa je še vrtna savna s čajnico in plavalnim bajerjem ter sušilnica za predelavo zelenjave, zelišč in sadja, neposredno ob vrtni mlaki. Sestavni del sušilnice bo tudi prostor za ustvarjanje. Prav tako je v zgornjem delu poligona zen vrt, ki omogoča meditacijo in ozko povezavo z naravo: "Cilj novega pristopa je, da začutimo življenje v celoti, od fizičnega, to je ekosistemska pridelava hrane, pa vse do duhovne ravni, to je povezava sam s seboj in z naravo ter razvijanje lastnih potencialov. Oba dela povezuje Jakobova pot, ki simbolizira osebni razvoj in pot k samemu sebi. V to smer bom tudi nadgradila ponudbo programov," še razloži za konec.