Ko ob koncu poletja ali v zgodnji jeseni z vrta ali njive poberemo vse jesenske pridelke, je čas za drugi krog, v katerem bomo seveda izbrali rastline, ki so odporne na mraz in bodo, četudi ob nekoliko počasnejši rasti, preživele tudi manj ugodne razmere. 

Večino poletnih vrtnin moramo pred zmrzaljo pobrati.

Medtem ko bazilika, paprika, melancani in paradižnik, zagotovo ne bi preživeli temperatur pod lediščem, namesto tega pozimi gojimo pridelke odporne na mraz, kot so korenovke in gomoljnice, listnata zelenjava ter kapusnice. 

Obvezno moramo pobrati vse sorte glavnatih solat, ki jih nadomestimo z zimskimi, med katerimi so pri nas najbolj priljubljene endivija, nansen, posavka in zimska rjavka. 

Porežemo tudi enoletna zelišča kot so bazilika, žajbelj, meta, janež, majaron, koper in drobnjak.

Ko jeseni temperatura pade, na vrt posadimo trdoživi ohrovt.

Listnati ohrovt lahko brez težav gojimo skozi celo zimo. Pravzaprav bo njegov okus še boljši, če ga bomo nekaj časa pustili na mrazu, saj ta trdoživa zelenjava ne potrebuje nobene zaščite. Pobiramo ga sproti in pustimo na prostem, četudi temperature padejo pod ledišče. Mladi pridelek uporabljamo za nežne zimske solate, kasneje pa lahko iz njega pripravimo juho, liste ohrovta sortiramo ter postrežemo kot prilogo, iz njega spečemo čips, dodamo v rižoto ali kako drugače termično obdelamo.

Brstični ohrovt, brokoli in cvetača ob dolgotrajnem mrazu in suši potrebujejo zaščito.

Nekatere kapusnice, med katere sodijo tudi brokoli, cvetača in kitajsko zelje, pred dolgotrajnim mrazom in suhim vremenom zaščitimo z vrtno folijo ali zimsko kopreno. Gosto tkana zimska koprena ima sposobnost prepuščanja vode in zraka, kar pomeni, da ne ustvarja kondenza in zviša temperaturo za približno 6C. Agrotekstil ščiti tudi pred mrzlim vetrom, deloma tudi pred ledenim dežjem.

Solato in nekatere druge vrtnine lahko pod zaščitnimi tuneli gojimo skozi vse leto.

Čebulo, blitvo, endivijo, pa tudi različne vrste solate zaščitimo z improviziranimi rastlinjaki ali nizkimi tuneli, prekritimi s PVC-folijo. 

Vgradnjo nizkega tunela čez že obstoječe rastline izvedemo tako, da loke višine približno 80 centimetrov in širine enega metra zapičimo v zemljo. Ti so lahko iz lesa, prožnih tankih vej, kovine, plastike alii drugega dovolj upogljivega materiala. Čezenj napnemo folijo in jo na eni strani zakopljemo v zemljo, na drugi strani pa jo stisnemo z lesenimi tramovi ali opekami, tako da so rastline redno dostopne za zračenje, zalivanje in seveda pobiranje.

Korenovke je kljub dobri odpornosti na mraz priporočljivo prekriti z zastirko.

Za korenovke kot so pesa, redkev, repa, korenje, zelena in pastinak, je v primeru daljšega hladnega obdobja priporočljivo uporabiti zastirko iz slame ali žagovine. Kljub temu, da jim zaščito nudi že sama zemlja v kateri so posajene, jih je v hujšem mrazu potrebno dodatno zaščititi.  

Zastirko iz naravnih materialov ali pa zimsko kopreno uporabimo tudi pri čebuli, grahu in bobu, ta ima namreč še eno prednost, saj mlade rastline varuje pred zajci, srnjadjo in pticami.

Por je še ena izmed bolj trdoživih vrtnin, ki ne potrebuje pokrivanja. 

PVC folija je najbolj primerna za listnato zelenjavo.

Špinača, blitva, rukola, radič in motovilec so razmeroma odporni na mraz, če pa ta vztraja dlje časa, lahko listi na robovih zmrznejo. V tem primeru moramo poškodovane liste odstraniti ter rastline zaščititi, če tega še nismo storili. PVC folija bo zadržala toploto okoli listnate zelenjave, vendar bo zaradi svoje neprepustnosti na notranji strani povzročila nabiranje kondenza. Da preprečimo gnitje je potrebno zato gredico večkrat dobro prezračiti. 

Mora zemlja pozimi res počivati? 

Vajeni smo napotkov, ki jih še vedno slišimo iz ust nekaterih, predvsem starejših kmetovalcev, da je treba vrt čez zimo pustiti počivati. Zato jeseni z vrta poberemo ves pridelek, zemljo prekopljemo ter pustimo prazno in brez zaščite do spomladi. Ti nasveti izhajajo iz ugotovitev, ki niso povsem iz trte zvite, vendar pa jih je mogoče zaobiti ter tako v lastnih pridelkih uživati tudi pozimi. 

Tla so večji del leta izpostavljena številnim zunanjim dejavnikom kot so veter, dež, sonce, poleg tega pa še fizičnim pritiskom ročne ali mehanizacijske obdelave prsti, ki dodatno kvari strukturo tal. Svoj davek k izčrpavanju prsti terjajo tudi rastline, ki iz nje črpajo hranilne snovi in tako je zemlja v jeseni lahko težka, zbita in osiromašena.   

V ta namen kmetje jeseni v zemljo zaorjejo gnoj, ki je večinoma svež, še ne dozorel in kot tak škoduje rastlinam ter lahko ožge korenine in uniči novozasajeni pridelek. Pozimi gnoj dozori in kmetje lahko spomladi sejejo in sadijo, ne da bi poškodovali mlade rastline.

Če za rodovitnost zemlje skrbimo skozi vse leto, ni razloga, da vsaj na del vrta ne bi posadili zimskih vrtnin.

Če želimo, da naš vrt uspeva tudi v zimskem delu leta, moramo poskrbeti za dovolj rodovitno zemljo, ki ne bo potrebovala gnojenja. 

Zemlje po nepotrebnem ne prekopavamo, da ne uničim živih bitij v zemlji, pa prst, ki je izpostavljena zunanjim dejavnikom pokrijemo z organsko zastirko. Najbolj primerna je slama, seno, trstičje, kompost ali pokošena trava. Tako tla zaščitimo pred zunanjimi dejavniki – soncem, ki jo izsušuje, vetrom, ki jo odnaša odnaša in dežjem, ki jo izpira. Gnojimo samo z organskimi gnojili in se izogibamo hoji po gredicah, ki naredijo zemljo zbito. Poleg tega je dobrodošlo še kolobarjenje. Kolobar je vedno štiriletni, kar pomeni, da isti posevek sadimo na prvotne grede šele po petem letu. S takšno nego tal bomo talnim organizmom zagotovili ugodne pogoje za razmnoževanje in rast. Več kot jih bo, več humusa bo v tleh, tla bodo bolj svetla in rodovitna, rastline pa močne in zdrave. Količina humusa se bo z leti povečevala, potreba po gnojenju pa manjša.