Kakšna sorta je zeleni paradižnik?

Te redke sorte, ki dajejo zeleni pridelek, najdemo v različnih oblikah in pisanih zelenih odtenkih. Koža je navadno limetino zelena z rumenkastimi lisami. Meso je svetlo, neonsko zeleno z blagim citrusnim, tropskim okusom, spet druge imajo bolj sladkasto mesto. Nekateri pravijo, da zeleni paradižnik s svojo specifično kislostjo po okusu spominja na kivi. 

Ta paradižnik lahko narežete in jeste neposredno z vrta ali ga vključite v solate in kuhane jedi. 

Med ogromnim številom sort paradižnika zeleni zagotovo izstopajo. Med najbolj pogostimi so green zebra, Green Bell Pepper in moldavski paradižnik.

Vrste zelenega paradižnika

Sorta Green Bell Pepper daje paradižnike srednje velikosti, ki tehtajo približno 70 do 100 gramov. Ime je kot nalašč za to sorto, saj so plodovi podobni zelenim črtastim paprikam. Plodovi so rahlo votli in odlični v nadevani obliki. Okus je sladko trpek. 

Green zebra je sorta izjemno osupljive barve, z rumeno-zlato lupino in limetino zelenimi črtami, od koder tudi tudi njeno ime. Med kuharji, ki želijo izstopati, je ena bolj priljubljenih. Za razliko od ostalih zelenih paradižnikov ima bogat, nekoliko bolj sladek in manj kisel okus. Plodovi so razmeroma majhni, tehtajo približno 100 gramov.

Moldovan green paradižniki izvirajo iz Moldavije, kot pove že njihovo ime. Zaradi svoje velikosti in močnega mesa spadajo med mesnate paradižnike. Njihovo zrelost lahko prepoznamo po prožnosti lupine in rahli rumeni obarvanosti. Uporabnost je zelo raznovrstna – od omak, solat, sendvičev in tako naprej.  

Razlika med zelenimi in rdečim paradižnikom

Tako kot drugi paradižniki tudi zelene sorte najbolje uspevajo na močnem soncu in v dobro odcedni zemlji. Rastline paradižnika potrebujejo zelo bogato zemljo in jih je skozi rastno dobo treba večkrat pognojiti. To lahko storite s posebnim gnojilom za paradižnike ali samo s splošnim gnojilom 10-10-10 ali 5-10-10. 

Pri gojenju paradižnika se izogibajte pripravkom, ki vsebujejo preveč dušika, saj lahko preveč le-tega upočasni rast plodov. V času rasti potrebujejo veliko vode, da pridelajo kakovostne plodove. K dobri rastli le-teh pa pripomore tudi sam način zalivanja – nikoli ne zalivajte od zgoraj, saj lahko to pripomore k širjenju resnih glivičnih bolezni, kot je denimo pegavost.

Svetloba

Zeleni paradižnik se po količini svetlobe pravzaprav ne razlikuje od sort, ki tvorijo rdeče plodove. Za rast in uspevanje potrebuje vsaj šest do osem ur polne sončne svetlobe na dan.

Prst

Tla naj bodo ilovnata, bogata in dobro odcedna, z veliko organske snovi. Paradižnik se najbolje obnese v rahlo kislih tleh.  

Voda

Obilno in redno zalivanje je pri paradižnikih ključnega pomena. V vročem poletnem vremenu in za paradižnike, ki rastejo v posodah, to pomeni dnevno zalivanje, ali celo dvakrat na dan med vročinskim valom. Suha tla v času razvoja plodov lahko namreč povzročijo gnilobo. Če sadiko posadimo dovolj globoko, rastlini omogočimo dodatno prednost, saj bo tako sposobna vodo črpati tudi globoko iz zemlje. Vedno zalivajte le zemljo, ne pa listov in drugih nadzemnih delov rastline.  

Temperatura in vlažnost

Zeleni paradižniki so odporni na vročino, vendar ne na mraz, zato spomladansko sajenje prilagodite vremenu. Visoka vlažnost lahko spodbuja glivične bolezni, če listje ostaja mokro. To lahko preprečite z odstranjevanjem določenih delov listov, da zagotovite dobro kroženje zraka, še bolje pa z dovolj razdalje med rastlinami.

Optimalna temperatura za kalitev je med 18 in 20 stopinj Celzija .