Vrtnice

Čas cvetenja vrtnic je odvisen od sorte in tudi lege. Nekatere vrtnice v rozariju sicer cvetijo že maja, zaradi nove tehnologije – zastirke iz slame – pa se tla nekoliko kasneje segrejejo in se posledično čas cvetenja zamakne na mesec junij. Ne smemo pa pozabiti niti na vremenski vpliv.

Za vrtnice lahko brez slabe vesti rečemo, da so najbolj atraktiven ’član’ družine rožnic. Imajo celo paleto različnih barv, oblik cvetov in rasti. V botaničnem vrtu Univerze v Mariboru raste okoli 120 različnih sort vrtnic. Glede na mednarodne standarde vrtnice po skupinah delimo na:

- čajevke – te imajo na enem poganjku po en cvet, so velikocvetne vrtnice in ekstravagantne rastline, ki jih pogosto gojijo za rezano cvetje;

- mnogocvetne vrtnice – imajo na enem poganjku več popkov, kar podaljša čas cvetenja. So bolj odporne oziroma manj zahtevne za nego. Lepo pridejo do izraza tudi v kombinaciji z drugimi rastlinami. Zrastejo do 1 meter v višino;

- grmaste vrtnice – so podobne mnogocvetnim, a zrastejo tudi več kot 2 metra v višino, zato zahtevajo nekoliko več prostora. Lepo pridejo do izraza, če so posajene v ozadju. Zelo lepo dišijo;

- vzpenjavke – potrebujejo oporo, saj zrastejo okoli 3 metre visoko. Večina jih cveti od zgodnjega poletja pa vse do jeseni;

- plezavke (ramblerji) – imajo drobne cvetove in zrastejo tudi do 10 metrov v višino. Obrastejo lahko drevesa, pergole in stene hiš. Njihova pomanjkljivost je, da cvetijo le kratek čas;

- pokrovne vrtnice – se razraščajo v širino. So neobčutljive in enostavne za obrezovanje. Uporabljajo se za prekrivanje površin, žive meje in škarpe;

- rugoza in galica – sta skupini vrtnic, ki niso križanci, ampak gre za selekcije iz divjih vrtnic;

- visokodebelne vrtnice – se cepijo na podlago. Primerne so za majhen vrt ali kadar želimo izpostaviti posamezni grm. So bolj zahtevne za gojenje.

Pred leti so se v botaničnem vrtu odločili, da nekoliko spremenijo način vzgoje rastlin v rozariju. Prenehali so škropiti s fitofarmacevtskimi sredstvi, nehali so gnojiti z mineralnimi gnojili; to pa zato, ker želijo biti v prvi vrsti bolj prijazni do okolja. Seveda pa so posledično morali več pozornosti posvetiti pripravi tal. Vse grede so dobile popolnoma nov substrat, debelo humusno plast, izjemnega pomena pa je organska snov na gredi. In sicer zato, da rastline lažje pridejo do hranil, saj je mikrobiološka sposobnost tal večja. Grede so tudi nekoliko dvignjene od nivoja tal, posledično pa odvečna voda ne zastaja na koreninah; po drugi strani pa zastirka s slamo vendarle ohranja zadostno mero vlažnosti.

Pri vrtnicah se pogosto pojavljajo tudi bolezni, med drugim plesen, rja, uši. Meta pojasni, da pri njih sicer nimajo kakšnega posebnega načrta, kako se boriti proti tovrstnim nadlogam; za njih je v prvi vrsti pomembno, da so rastline zdrave. Če so rastline v dobri kondiciji, tudi z boleznimi in škodljivci ni toliko težav. Če niso pregnojene, potem tudi ne rastejo prehitro in so same sposobne škodljivce na nek način držati v ravnovesju. Uporabljajo pa v botaničnem vrtu pripravke iz alg, s katerimi krepijo rastline. Če povzamemo – razen odstranjevanja cvetov, ki odcvetijo, pretiranega dela z vrtnicami ni. Občasno zahtevajo pletje, ne smemo pa pozabiti na jesensko nego. Takrat je zastirki iz slame dobro dodati še eno plast listja, čez zimo se to razgradi v humusno plast, spomladi pa dodamo še eno plast slame.

Vrtnice v jeseni

Kot rečeno nas vrtnice s čudovitimi cvetovi razveseljujejo celo poletje, pozno jeseni pa je čas, da jih pripravimo na zimski počitek. Ko se torej temperature začnejo vrteti okoli ledišča, je čas za jesensko rez. Ta je pomembna zato, ker bodo predvsem enoletni poganjki lažje preživeli zimo, če jih bomo zmanjšali na polovico; težak sneg jih namreč lahko polomi. Načeloma za vrtnice sicer velja, da dobro prenašajo zimo, a jih je kot rečeno vendarle pametno zaščititi, predvsem zaradi občutljivejšega cepljenega mesta. Zadostovala bo debela plast hlevskega gnoja, lahko pa jih obložimo z dvojno plastjo zastirke.

Jesen pa je tudi idealne čas, da vrtnice posadimo. Sicer vrtnice z golimi koreninami lahko sadimo tudi zgodaj spomladi, tiste, ki jih kupimo v loncih, pa praktično skozi vse leto. Meta najbolj priporoča jesensko sajenje, torej čim kasneje, a preden zemlja zmrzne. Vrtnice z golimi koreninami moramo takoj posaditi ali zakopati nekam na senčno mesto, ne smemo jih pustiti na soncu. Če opazimo, da so rastline vendarle že nekoliko ovenele oziroma so korenine v slabem stanju, pa jih moramo dobro namočiti v vodo. Tina in Meta sta se lotili sajenja prav posebne vrtnice – Paul’s Hymalayan Musk, ki je zelo dišeča in znana po močni rasti. V enem letu zraste tudi več metrov v višino, v parih letih pa popolnoma preraste večjo oporo. Vrtnico sta zato posadili ob drevo. Če se boste tudi vi lotili tega, morate vedeti, da drevo potrebuje svoj prostor, ravno tako vrtnica. Pripraviti morate zato zadosti veliko sadilno jamo, ki naj bo tudi malce oddaljena od drevesa. Korenine pri sajenju razporedite stran od drevesa, posadite pa jo dovolj globoko.

Velikost sadilne jame

- sadike z golimi koreninami: 60 cm x 60 cm, globina 40 cm;

- lončene sadike: 3 x premer lonca, globina 40 cm;

- sajenje remblerjev oz. popenjavk: 60 cm x 60 cm, globina 60 cm, najmanj 1 m stran od drevesa ali objekta.

Sadilno jamo je treba dobro preluknjati z vilami (da omogočite dobro drenažo), sicer pa imajo vrtnice rade rodovitna globoka tla in sončno mesto. Na dnu jame dodajte kompost, nanj položite sadiko. Pri tem pazite, da je cepljeno mesto pod nivojem tal. Za konec jamo le še zasipajte z vrtno zemljo, ki ima visok delež humusa. Lahko dodate tudi uležan hlevski gnoj. Ko vrtnico posadite, poganjke porežite na 20 centimetrov in jo pokrijte z zastirko. Slednjo spomladi odkrijte.