Divje korenje je široko razširjena trajnica, ki dobro uspeva v suhih, peščenih in hranilno revnih tleh. Pogosto jo najdemo na obalnih območijih, pa tudi na travnikih in ob robu gozdnih površin. 

Sodi v družino Apiaceae in je torej sorodnik zelišč kot so koriander, kumina in peteršilj, pa tudi druge korenaste zelenjave, kot je pastinak.

V večini pogledov divje korenje ni niti malo podobno 'pravemu' korenju, vseeno pa lahko včasih pri njem zaznamo vonj po tej priljubljeni zelenjavi. Včasih se uporablja tudi kot spremljevalna rastlina na vrtu, saj ima to sposobnost, da privablja opraševalce. 

Rastlina zraste do 150 cm visoko in ima golo steblo. Listi so pernati in oddajajo vonj po korenju. Za razliko od gojenih sort korenja ima divje korenje skoraj zanemarljivo majhno glavno korenino bledo bele barve. Njeni gosto posejani cvetovi v obliki dežnika so v središču rdeči ali vijolični, okoli pa beli. Opaziti jih je mogoče od junija do oktobra, včasih pa še nekoliko dlje. 

Zdravilna vrednost divjega korenja

Divje korenje velja za izjemno zdravilno zelišče. V preteklosti so celo verjeli, da njegova semena delujejo kot kontracepcijsko sredstvo. Poleg tega se je rastlina uporabljala tudi za spodbujanje menstruacije. 

Poparek rastline se še danes uporablja pri težavah z mehurjem in ledvicami. Semena naj bi blažila tudi bolečine v trebuhu. Njegovo olje je pomembna sestavina nekaterih krem proti gubam. 

Kljub svoji zdravilni vrednosti pa njegovi listi lahko pri nekaterih ljudeh povzročijo rahlo draženje kože. 

Poleg semen je užitna tudi korenina

Ne le semena in cvetovi, užitne so tudi korenine, vendar so manjše in bolj olesenele od korenin vrtnega korenja. Uživamo jih sveže ali pa jih posušimo in zmeljemo v prah za pripravo nadomestka kave. Semena se uporabljajo tudi kot aroma v enolončnicah.