V 21. stoletju Berlin predstavlja eno izmed kulturnih, modnih in umetniških prestolnic Evrope, pa tudi sveta. Včasih je kar neverjetno, kaj vse se skriva za starimi, pogosto zanemarjenimi zidovi in grafitov polnimi zidovi socialističnih večstanovanjskih blokov ali tovarn.

Eden takšnih neverjetnih primerov berlinske prenove  je gotovo dom umetnikov Michaela Elmgreena in Ingarja Dragseta, ki sta si za svoje domovanje izbrala prostore zapuščene vodne črpalke oziroma vodnega črpališča.

Postaja za črpanje vode, ki po prenovi hkrati služi kot dom, umetniški studio in galerija, se nahaja v okrožju Neukölln, predmestju v zahodnem delu Berlina, le dobrih 5 kilometrov oddaljenem od centra mesta.

Slikovito, visoko opečnato zgradbo, ki stoji na zelenem zemljišču, so kot vodno črpalko prenehali uporabljati v začetku 90-ih čet prejšnjega stoletja. Njena lokacija v stanovanjski soseski namreč ni ustrezala njenemu industrijskemu značaju.

Vse od takrat je črpalka samevala, vse dokler je nista v nekem oglasniku zasledila Elmgreena in Dragseta. Navdušena nad ugodno ceno in lokacijo, predvsem pa nad karakterjem in dimenzijami zgradbe sta jo kupila za 700.000 ameriških dolarjev. S približno enakim vložkom za prenovo in s pomočjo arhitektov Nilsa Wenka in Jana Wieseja sta v dobrem letu dni nekdanji industrijski objekt spremenila v nenavadno stanovanjsko in ustvarjalno rezidenco.

Zidovi zgradbe so bili kljub starosti in dolgi neuporabi dobro ohranjeni. Lastnika se danes pogosto šalita, da sta tudi sama rušila berlinske zidove, saj sta v svojem novem domu porušila več sten kot sta jih zgradila.

Svojo berlinsko rezidenco sta, upoštevajoč danosti v stavbi, uredila tako, da prostori preidejo iz popolnoma odprtega, sprednjega dela, namenjenega druženju proti zadnjem in zgornjem delu hiše, kjer se nahajajo manjši, bolj intimni prostori dveh ločenih bivalnih enot.

Za berlinska stanovalca je bil glavni razlog za nakup stavbe ravno prostornost, ki jima je kot umetnikoma, ki se ukvarjata s konceptom prostora, nudila velik izziv.

Poleg kreativne razdelitve prostora med ustvarjanjem in bivanjem sta prostornost stavbe delno izkoristila tudi za postavitev svojih umetnin, ki jih je mogoče občudovati z visoke galerije.

Nov namen je dobila tudi vrsta drugih gradbenih elementov, značilnih za industrijske objekte. Štiri cevi, ki so nekdaj služile za ventilacijo, so se ob prenovi spremenile v kamin, mizo, posteljo za goste in vgradno kopalno kad.

Na splošno je vodna črpalka tudi po prenovi ohranila svoj industrijski značaj - oprema je minimalistična, barvna lestvica monokromatska, površine gladke in bleščeče.

V zadnjem delu je hiša razdeljena na kar pet nivojev, ki ponujajo dve povsem ločeni bivalni enoti, kuhinjo, podstrešno dnevno sobo in štiri kopalnice. Predvsem dnevna soba, s svojo z osupljivo kovinsko konstrukcijo in oknom, ki se na pritisk neslišno odpre proti berlinskemu nebu, je nekaj posebnega.

In kako sta z novim domovanjem zadovoljna umetnika? Po 10-ih letih selitev iz enega najemniškega stanovanja v drugo sta vesela, da jima je uspelo urediti si dom po lastnih merilih. In nadvse ugodni ceni; za isti denar bi namreč lahko v norveškem Oslu dobila le stanovanje z dvema spalnicama.