Čarobna luknjasta hišica, zgrajena iz votlih bambusovih debel in plaht iz žaklovine, stoji v provinci Guancaste na severozahodnem delu Kostarike. Gre za provinco, ki jo na zahodu oblivajo valovi Pacifika, na vzhodu pa jo od preostale države loči veriga ognjenikov.

Pokrajina Guancaste je poimenovana po istoimenskem drevesu s široko krošnjo, ki je nacionalno drevo Kostarike. Je najredkeje naseljena pokrajina v državi, v zadnjih letih pa vse bolj priljubljena med turisti in avanturisti, saj njena razgibana narava in slikovita obala skrivata neštete kotičke za jadralno deskanje in jezdenje na valovih, potapljanje, jahanje in treking, ljubitelji ptic pa lahko opazujejo številne eksotične vrste.

Leseno hišico sredi bujne narave je arhitekt Benjamin Garcia Saxe postavil za svojo mater Heleno. Ko se je ta pred leti preselila iz mesta na podeželje, si je namreč postavila preprosto hišico, zgrajeno iz drevesnih debel, mrež proti komarjem in pločevine. Svojo posteljo je postavila v kot hišice, da je lahko vsak večer preden je zaspala opazovala luno in ob tem mislila na svoja sinova.

Vse od takrat je Benjamin sanjal, da bi za svojo mamo postavil hišo, v kateri bi on in njegov brat lahko prebila kakovosten čas z njo. Svoje dolgoletne sanje je uresničil letos, ko se je zaključila gradnja pravljičnega domovanja, ki ga je avtor poimenoval Forest for a Moon Dazzler (približen prevod bi se glasil Gozd za z luno obsijano).

Nova hišica je reinterpretacija starega zatočišča, ki izpolnjuje vse Helenine želje - proti nebu odpira pogled na vzhajajočo luno, v osrčju odprte stavbe se skriva notranji vrt, stene, ki jih je čez dan mogoče odpreti, pa med spanjem zagotavljajo dovolj varnosti, in hkrati v notranjost spuščajo osvežilne nočne sapice.

Prav tako kot je na pogled nenavadna hišica sama, je nenavaden tudi njen nastanek. Pri snovanju je namreč Benjamina navdihovalo življenje njegove matere - od jutranjega vstajanja ob sončnem vzhodu, peke kruha in vrtnarjenja na zemeljnatih tleh v notranjosti hiše čez dan, do večernega počitka, ki ga mati vsak dan preživlja ob opazovanju lune.

Čeprav gre za bivalno gradnjo, je hiša v marsičem precej drugačna od domov, ki smo jih vajeni. Strešnike in zidake nadomeščajo votla bambusova debla, kot omet pa služi prosojna žaklovina. Namesto sedežne garniture so po hiši razpete viseče mreže, večina prostorov pa je praznih, saj po potrebi služijo za mesenje kruha, presajanje rastlinja, sušenje perila ali druženje.

Čudovita, nenavadna gradnja v Kostariki je navdušila tudi svetovno arhitekturno srenjo. „Gozd lunine bleščave" je namreč ena izmed 236 arhitekturnih mojstrovin, ki se bodo novembra letos predstavile na Svetovnem festivalu arhitekture (WAF) in potegovale za najprestižnejšo mednarodno arhitekturno nagrado - naziv svetovna stavba leta 2010.