Hiša družine Stefano stoji tesno ob ulici, ki meji na zgodovinski center Empolija, na drugi strani pa gleda na reko Arno. Zgrajena je bila v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot enodružinska hiša, po obnovi pa bosta v njej udobno bivali dve družini, medtem ko bodo pritlični prostori delno služili za pisarniške dejavnosti.

Obnovo so arhitekti iz biroja Massimo Mariani začeli s popolno izpraznitvijo notranjosti hiše, zunanjost hiše, ki gleda na ulico, pa je dobila novo fasado.

Ta sama po sebi niti ni spektakularna, unikatnost in element presenečenja pa dodajata terasi, prav tako na sprednji strani hiše, ki ju namesto ograj obdaja stena, ki po videzu deluje kot čipka.

Visoke stene iz aluminija z lasersko izrezanimi cvetličnimi vzorci spominjajo na precizno delo nizozemskega oblikovalca Torda Boontjeja, ki v domu pirčara pravljico z motivi, za katere navdih išče in najde v naravi.

Ob čipkasto-cvetlični steni je dodatna popestritev tudi vhod, zasnovan kot nekakšna niša, ki jo igrivo osvetljuje živo zelena svetloba.

Vsaka izmed dveh družinskih hiš po obnovi obsega dobrih 200 kvadratnih metrov, z garažami v pritličju in ločenimi vhodi z glavne ulice.

Notranjo opremo hiše zaznamujejo barve. Predvsem v oči pade rožnata kuhinja z enako jedilno mizo in bele stene z drobnimi pisanimi delci ter posamezni kosi pohištva kričečih barv in nenavadnih oblik.

Kopalnico v celoti pokriva mozaik drobnih rdečih ploščic – še ena nenavadna in drzna odločitev arhitektov.

Atrij, namenjen predvsem poletnemu uživanju in sproščanju, je mogoče po želji pokriti z avtomatsko pomično streho in iz njega v toplih dneh ustvariti dodatno „sobo na prostem“.

Iz dnevnih prostorov tikovo stopnišče vodi v drugo nadstropje s spalnicami, ki se odpirajo na obe strani – na eni strani proti reki, na drugi pa na strehe historičnega mestnega jedra.

Prenova stare gradnje v beleščeč in cvetoč moderni dom priča o tem, da je arhitektura skoraj vsemogočna.