Jeseni, ko se lahko kak bolj siv dan razvleče in nas tedne zadržuje za štirimi stenami, je pravšnji čas, da razmislimo tudi o pomenu voska, parafina in stenja. Mehko zgnetene, toplo zaobljene in dokončno sestavljene morejo sveče v domu pričarati povsem samosvoje odtenke bivanja.

Sveče - stalnica življenja

Tako kot nekoč, so sveče še danes tesno povezane z velikimi življenjskimi mejniki - praznovanja rojstva, poroke in smrti si skorajda ne znamo predstavljati brez njihovega večnega plamena.

Od časov, ko je bilo govora zgolj o krstnih, rojstnodnevnih in nagrobnih svečah ter o takih za nujne primere, ko denimo zmanjka elektrike, smo se poslovili. Danes je mogoče s svečami najrazličnejših barv in oblik ustvariti popolno vzdušje v kopalnici, na vrtu, v dvoje, v tihem večeru ...

Od uporabnosti k lepoti

Čeprav je pri rabi sveč treba misliti na varno rokovanje z ognjem, pa je vendarle čas, da od praktičnosti in ekonomičnosti preidemo tudi k estetiki in si s svečami pomagamo ustvariti neponovljivo vzdušje, pa najsi gre za povsem običajen dan ali za pražnjega.

Da bi s svečo ustvarili samosvoje vzdušje, se poskusimo posloviti od serijsko izdelanih srčkov in zvezdic, ki nas nagovarjajo s trgovinskih polic in poiščimo sveče, kjer se v vosku še pozna odtis spretne mojstrove roke.

Rafael Samec je eden redkih slovenskih mojstrov, ki je s poti svečarja stopil na pot umetnika. S svojimi deli nas je popeljal v tenkočuten svet parafinskih podob, katerih stenj nestrpno čaka, da se spoji s plamenom in nam začne pripovedovati.

Ob njegovih delih se prepustimo nagubanim, vzvalovanim in naloženim stvaritvam, ki kar same kličejo po tem, da se jih oprimemo in jim z ognjem damo priložnost, da se pokažejo v lepoti, ki jo je nekje iz svojih globin izvabil mojster.

O poeziji in modrovanju voska in stenja

Svetloba, krhkost, prosojnost in tišina so besede, s katerimi nas nagovarjajo sveče Rafaela Samca, če jim le moremo prisluhniti. Ko v praznem popoldnevu ugasnemo radio in izključimo telefon, nam bo ob skodelici toplega čaja vsaka od njih govorila povsem svojo zgodbo.

Ko pripravimo svečano večerjo in ji na pogrnjeni mizi namenimo osrednje mesto, bo živi ogenj tiho predel o času, ki teče med nami in nas bodo polja voska mimogrede vabila v svet lepega, toplega, dišečega in tudi minljivega. Če smo odprtih misli in duha, nam bodo Samčeve sveče modrovale o poeziji ali tiho pele o koralih.

Številne razstave tega povsem samosvojega ustvarjalca, ki mu v širšem prostoru ni para, pričajo o tem, da smo Slovenci željni ognja in njega lepot.

Dnevi, ko noč vse prehitro potrka na vrata in se jutro pozno predrami iz spanca, kar sami kličejo po svečah in svečkah, ki bodo z drobnim plamenčkom v dom vnesle svetlobo in toplino.

Privoščimo si jih!