Preden se posvetimo Slovenkam, za trenutek skočimo v ZDA. Leta 1894 je na Univerzi v kalifornijskem Berkeleyu diplomirala Julia Morgan (1872-1957) in prejela naziv inženir gradbeništva. Leta 1896 se je oglasila na Ecole des Beaux-Arts v Parizu, kjer so jo zavrnili z izgovorom, da žensk na to ugledno šolo ne sprejemajo. Ko je čez eno leto ponovno zaprosila za sprejem, ji je uspelo. Julia Morgan je tako prva ženska, ki je zaključila študij arhitekture na tej znameniti šoli za arhitekturo.

V Kaliforniji je zgradila več kot 700 stavb, med njimi pa je najbolj znamenit dvorec, ki ga je več kot trideset let gradila za Williama Randolpha Hearsta, očeta rumenega tiska. Več o Hearstovem dvorcu preberite na tej povezavi. Okoli leta 1920 je bilo v ZDA več kot 200 arhitektk. Nikakor ne gre spregledati, da so ženske načrtovale in gradile hiše, hotele in cerkve, še preden so sploh dobile volilno pravico.

Na študij arhitekture se je pred drugo svetovno vojno vpisalo nič več kot deset žensk, kar je pomenilo okoli deset odstotkov vseh vpisanih.

''V seminarju profesorja Plečnika je v letih 1920 do 1943 ob enainštiridesetih moških diplomiralo pet žensk, ob Gizeli Šuklje še Marjanca Kanc, Katarina Grasselli, Marija Grafenauer Vogelnik in Majda Neřima'' pravi dr. Bogo Zupančič, kustos za novejšo slovensko arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

V nadaljevanju bomo nekaj pozornosti namenili eni od njih.

Gizela Šuklje (1909-1994), ki je bila Plečnikova študentka, je študij arhitekture zaključila 4. novembra 1932. Leta 1933 je dobila štipendijo francoske vlade, s katero je odpotovala v Francijo in se v Parizu, prestolnici umetnosti, eno leto izpopolnjevala pri znanem francoskem arhitektu Augustu Perretu, kasnejšemu profesorju na Ecole des Beaux-Arts.

Po vrnitvi iz Pariza je bila od leta 1934 do leta 1946 Plečnikova asistentka in njegova tesna sodelavka. V Plečnikovem ateljeju je navdiha polna mlada arhitektka narisala številne načrte, med drugim načrt za vhodni baldahin telovadišča v Tivoliju, za vilo Epos na Bledu, za Baragovo semenišče in Šentjakobski trg v Ljubljani ter številna druga dela.

V času po drugi svetovni vojni je opremila muzejske in stanovanjske prostore v Tehničnem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki, preuredila grajski vrt v Metliki, park Janeza Marentiča v Črnomlju, vodila prenovo stavbe Kazina ob parku Zvezda pri Kongresnem trgu v Ljubljani, na Kolodvorski ulici v Ljubljani je uredila otroško igrišče, snovala in risala pa je tudi notranjo opremo …

Zapuščino ene prvih slovenskih arhitektk hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

A resnici na ljubo, sta njeno delo in vloga v slovenski arhitekturi do danes ostali bore malo opaženi in prepoznani. Tako kot tudi vloga marsikatere druge slovenske arhitektke. Ženske v arhitekturi so nekakšna pozabljena polovica, po navadi pa se jih omenja zgolj v kombinaciji s kakšnim velikim mojstrom ali soprogom, ki je ravno tako deloval na področju.

Dr. Zupančič ugotavlja, da sta vloga in pomen žensk v slovenski arhitekturi še precej neraziskana. Gotovo bi bilo zanimivo slovenski javnosti predstaviti, kdo so bile ženske, ki so v preteklosti risale svet, saj o njih pravzaprav skorajda nič ne vemo.

V luči enakopravnosti med spoloma je namreč pomembno tudi prepoznavanje in priznavanje vloge ter zaslug tako enega kot drugega spola v vseh sferah družbenega življenja. V primeru ženskega spola gre - kar zadeva priznavanje zaslug - še vedno bolj počasi. Pa ne samo v arhitekturi.

V zaključku povejmo še, da je v letu 2010 na Fakulteti za arhitekturo, na Univerzi v Ljubljani, diplomiralo 113 študentk in študentov, od tega 41 študentk.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na