"Preživel sem 30 let svojega življenja, ne da bi kaj omembe vrednega izdelal s svojimi rokami. Bil sem športnik, ukvarjal sem se z judom in igral nogomet, užival sem v družbi prijateljev, se odločil za študij na fakulteti za šport ter ga tudi uspešno zaključil. Čez čas se mi je uspelo tudi zaposliti na osnovni šoli," mi v pogovoru zaupa Aleš Belšak, ki je našel strast v delu z lesom: "Rad opravljam svoj poklic, učim in vzgajam mladino v zdravem športnem duhu, a nekako mi je vedno nekaj manjkalo. Če pogledam nazaj, se je prelomnica zgodila, ko sva s partnerico dobila sina Filipa," pojasni. Aleš je namreč želel za sina izdelati izdelati improvizirano previjalno mizico in interaktivno igračo 'baby gym' – in rodila se je nova ljubezen: "Bilo mi je všeč, zato sem za najboljšega prijatelja oziroma njegovega dojenčka izdelal še eno igračo." Ko so doma potrebovali nov obešalnik, se je tudi odločil, da ga bo naredil sam in tako prihranil kak evro ali dva, podobno je bilo s polico in umivalnikom v kleti, ki ju je naredil iz starih vrat in vrtnih loncev. 

Nato pa je padla odločitev – kupil si je žago: "Veste, kako so me vsi gledali, ko sem si jaz, športnik, kupil žago, nato pa varilni aparat – in še nikoli nisem varil," se pošali. Tudi doma najprej niso razumeli, oče ga je opozoril, naj pazi na prste, mama je pripomnila, ali to orodje res potrebuje, a Aleš je vztrajal. Malo po malo, projekt za projektom si je pridobival znanje in sedaj, po dveh letih in pol, ponosno pokaže svoj največji projekt – mizo, ki jo je poimenoval Bratstvo.

"Učil sem se s poskušanjem. Torej vzameš, kar imaš v garaži, pogledaš sliko tega, kar bi izdelal, in se lotiš, kakor veš in znaš. Tako sem kar hitro spoznal, kaj vse mi manjka – od orodja do znanja. Na začetku, ko sem spoznaval materiale, barve, lepila, orodja in vse ostalo, sem bil kar malce v temi," prizna. Zato je informacije in znanje iskal na spletu. Zelo ga je navdušil ameriški ustvarjalec Jimmy Diresta. "Na svojem kanalu na YouTubu ima res ogromno kvalitetnih posnetkov in kakovostnih informacij o izdelavi predmetov v vseh možnih kombinacijah materialov." Razloži mi tudi, da ima veliko sreče, kajti najbližji sosed Andrej je mizar: "Je res topla oseba, vedno pripravljena pomagati. Z veseljem mi odstopi delavnico, ko jo potrebujem, prav tako mi z nasveti pomaga pri zahtevnejših delih, kar zadeva obdelavo lesa." Doda še, da tri hiše stran od njegove živi gospod Francl, ki je kovač dobre stare šole: "Kljub svojim letom še zmeraj poprime za kladivo in mi pokaže kakšno 'finto' ali dve pri obdelavi kovin." Ponosno pove, da je gospod že tretja generacija v družini kovačev, tako si lahko predstavljate,  koliko znanja premore kovač. "Vprašanje je, ali bi brez teh dveh sosedov sploh prišel do točke, kjer sem zdaj, zato bi se jima rad tudi javno zahvalil."

Tako je vedno, ko se je lotil česa novega, potreboval informacije in znanje s tega področja: "Vse to znanje sem črpal od oseb, ki se v praksi in profesionalno ukvarjajo s to dejavnostjo in ki so bile res prijazne, tako da so si vzele čas in me usmerile v pravo smer. Napredek je možen le z izobraževanjem in širjenjem svojih obzorij. Pri renoviranju, obnovah in kakih manjših restavratorskih delih pa mi z nasveti pomaga mojster restavrator Aleš Senica."

Zanima ga reciklaža lesa

Material, ki ga uporablja za svoje izdelke, pa je po navadi les, ki že ima neko zgodovino: "Zdi se mi škoda, da lepi predmeti in izdelki z bogato zgodovino in šarmom ležijo pozabljeni po podstrešjih in kleteh. Resda morda nimajo več uporabne vrednosti in ne dohajajo več potreb modernih gospodinjstev, a to še ne pomeni, da jih lahko pozabimo ali – še slabše – vržemo med smeti." Tako na neki svoj način poskuša ohranjati dediščino, ki so jo naši dedki in babice znali ceniti in ki so nam jo bolj ali manj skrbno predali: "Predstavljajte si, da boste gradili novo hišo in jo opremili z lesom, mizami, lestenci in predmeti, ki nosijo stoletja zgodb in dogodivščin. Mislim, da bi bilo našim prednikom to všeč in da bi bili ponosni."

Material tako najde na različnih mestih, najprej je pobrskal po domači kleti in podstrešju: "K sreči je bilo vse skupaj dobro založeno z raznorazno kramo, tako da sem eksperimentiral s temi materiali. Tako sem izdelal polico iz propadajočih vrat, na katero sem postavil umivalnik iz keramičnega lonca za rože." Ko mu je zmanjkalo 'domače robe' je začel iskati material pri sorodnikih in sosedih. Spremlja tudi oglase na družbenih omrežjih, kjer prodajajo razne šiviljske stroje, mlatilnice za slamo, škripce … Dodaten 'bonus' pa je, da ni le našel novega materiala za obdelavo, ampak je med nakupovanjem teh starin tudi spoznal veliko zanimivih ljudi z različnimi ozadji, ki so vsi imeli isti imenovalec – strast do predmetov, ki so bili izdelani kvalitetno in z namenom, da bi trajali večno. "Sedaj pa imam že manjšo mrežo, tako da približno vem, kaj bi lahko kje dobil. Se pa vsake toliko pojavi kak predmet, ki mu enostavno ne morem reči ne in ga privlečem domov. Sedaj me ljudje že dovolj dobro poznajo, da kar sami pokličejo, ko čistijo kakšno klet ali hlev, in vprašajo, ali bi mi prišlo kaj prav."

Material z zgodbo

"Ko sem začel izdelovati predmete, nisem imel jasne vizije, kaj želim delati, ker sem delal s tem, kar sem imel pri roki. Nato sem z izdelki in postopki izdelave sproti spoznaval, da me pa prav posebej pritegne obdobje industrijske revolucije, težka industrija, masivni stroji. Ko sem temu še dodal toplino in lepoto lesa, sem spoznal, da je to smer, v katero želim potovati." Ko sledi svojim željam, se mu materiali z zgodbo ponujajo sami od sebe: "Prav je, da damo predmetom možnost, da povejo svojo zgodbo in pokažejo svoj karakter. Želim si, da bi moji izdelki pokazali lepoto in eleganco časa, ko so bili stroji in naravni materiali pomembni ter so jih znali ceniti."

Ko dobi nov kos oziroma material, ga dobro pregleda in oceni, v kakšnem stanju je. Nato izdelek temeljito očisti, umije, razmasti ... "Vedno se trudim, da bi izdelek ohranil svojo prvotno obliko, želim pa tudi, da material oziroma kos ohrani svoj prvinski izgled." To pomeni, da se pri obnovi ne uničijo njegova patina in posebnosti, ki  so v letih uporabe nastale na materialu oz. kosu – posebnosti, zaradi katerih ima prav poseben čar in karizmo. Nato sledijo popravila in modifikacije, da lahko izdelku dodeli nov pomen ali namembnost, ko je dodajanje miznih plošč, stekla, luči ... Na koncu vsak izdelek zaščiti pred obrabo in zunanjimi dejavniki, da se lahko ohrani čim dlje.  

Kaj je pri obdelavi starega lesa najtežje?

"Če se malo pošalim: najtežje je podreti staro hišo, ki je 150 let stala med vinogradi in pogumno kljubovala zobu časa več generacij. Les je živa stvar in delo z lesom je prav poseben izziv, saj pri njem veljajo posebne zakonitosti in pogoji. Pri obdelavi lesa zelo pomagajo izkušnje, ki pa jih seveda pridobivaš malo po malo pri vsakem projektu in predvsem takrat, ko ne uspe po tvojih željah." Doda, da je pri starem lesu zelo pomembno, da ostane suh, da ni izpostavljen preveliki vlagi ali vodi, saj takrat pospešeno propada in plesni. Pri starem lesu je zagotovo treba posebno pozornost posvetiti zaščiti pred lesnimi črvi in drugimi lesnimi škodljivci, da ne presenetijo kasneje, ko pokukajo na plano. "Treba je biti previden in se držati protokolov, kajti če kaj preskočiš ali pohitiš, te bo to stalo tako časa kot denarja."

Aleš pa ne ustvarja samo z lesom, ampak tudi s kovino, ki jo vključi v les. "Mogoče bo slišati smešno, a tukaj stvari kar stečejo same od sebe. Ko vidim nek stroj, kos kovine, lesa, okno ali kaj podobnega, že ob samem pogledu na predmet vem, kakšen je potencial in kako bo izdelek videti na koncu. Ves koncept in vizualizacijo predmeta naredim v svoji glavi, preden sploh začnem s kakšnimi posegi, nato pa med izdelavo sproti iščem rešitve, kako priti do želenega končnega videza. Mislim, da mi prav premagovanje ovir in iskanje rešitev dajeta motivacijo in veselje pri izdelavi – to, da so situacije nepredvidljive in da niti ena izdelava ne poteka enako kot prejšnja."

Ker je večina njegovih izdelkov namenjena za notranjo uporabo, mi za konec razloži še, da jih je bistveno lažje zaščititi kot izdelke, ki so namenjeni zunanji uporabi. Vse lesene izdelke poskuša zaščititi z naravnimi produkti, da so primerni za stik z živili: "Tukaj pridejo v poštev predvsem različna naravna olja in voski – ne le, da zaščitijo izdelek pred vlago, madeži in drugimi vplivi iz okolja, ampak dajo lesu tudi posebno toplino in poudarijo njegovo lepoto." Ker gre pri rjavenju za kemijski proces oksidacije železa s kisikom v prisotnosti vlage, pa je treba preprečiti stik kisika z vlažno kovino: "To naredim po navadi tako, da najprej kovino očistim s krtačo iz 'mesinga' in nato premažem kovino s temeljno barvo." To bo preprečilo nadaljnje rjavenje, na koncu pa izdelek pobarva s krednimi barvami, ki jih zaščiti z naravnim voskom. 

Avtor videoposnetka: Boštjan Selinšek