Vizualna uravnoteženost je povezana z občutkom vizualne teže. To ima vsak element, ki ga vnesemo v prostor – nekaj vizualno učinkuje težje, nekaj drugega pa lažje.  

To je očitno, ko govorimo o velikosti, teži in masivnosti elementov. Masivna, velika in v resnici težka omara se vsekakor tudi na pogled zdi težka. A ta koncept ne temelji samo na tem, koliko nekaj tehta. Če imamo dva kavča z enako težo, vendar eden sega do tal, drugi pa je na nogah, bo prvi vizualno učinkoval težje, drugi pa lažje. Tudi kompleksnost naredi elemente vizualno težje.  

Poglejmo si, kaj jih še naredi težje ali lažje. 

– Večji elementi se zdijo težji, četudi so manjši v resnici lahko težji. 

– Težji se zdijo elementi s pravimi koti, torej oblike, kot so kvadrati in pravokotniki. Vtis lahkosti dajejo krivulje – ogledalo, ki je okroglo, je "lažje" kot ogledalo, ki je pravokotno. Vtis lahkosti dajejo tudi vse oblike, ki niso "pravilne" in pri katerih se zdi, kot bi bilo pričakovani masi nekaj odvzeto.  

– Temnejša barva se zdi težja kot svetlejša. Postelja s pokrivalom temnejše barve je videti težja kot postelja s pokrivalom svetlejše barve. Poleg tega so toplejše barve videti težje kot hladnejše.   

– Kar ima več globine, je videti težje; denimo knjižna polica z več globine.  

– Bolj groba tekstura se zdi težja. 

– Po drugi strani se vse, kar je prosojno, bleščeče oziroma odbija svetlobo, zdi lažje. 

– Vzorci imajo večjo težo kot elementi v eni barvi. Večji in kompleksnejši vzorci imajo večjo težo kot manjši in enostavnejši.  

– Kar vsebuje kontrast, je videti težje; denimo okrasna blazina z vzorcem, ki kombinira belo in črno barvo. 

Uravnoteženost dosežemo s kombiniranjem elementov, ki so videti težji, s tistimi, ki so videti lažji. Ne bomo torej vseh težkih elementov postavili v en kot, temveč jih bomo razporedili po prostoru. Mednje bomo postavili lažje elemente, vmes pa naj bo tudi prazen prostor. Kombinirali bomo večje in manjše, temne in svetle elemente ter kompleksnejše in enostavnejše vzorce. 

Uravnoteženosti ne moremo določiti povsem objektivno – do neke mere gre za subjektivni občutek. Z vajo ga lahko izboljšamo. Vzamemo lahko fotografije najljubših interierjev, ocenimo vizualno težo elementov in nato analiziramo, kako so težji in lažji elementi razporejeni oziroma kombinirani. 

Vizualna teža je povezana še z enim konceptom: usmeritvijo pogleda. Kar učinkuje vizualno težje, pritegne naš pogled. Ta potuje od enega težjega elementa do drugega in si vmes odpočije na lažjih elementih in na praznem prostoru.  

A vizualno težji element učinkuje lažje, če je obdan z lažjimi elementi. To lahko upoštevamo, če želimo, da nek element privlači manj pozornosti. 

Hkrati je to način, kako lahko postopoma gradimo uravnoteženost. Če smo se v dnevni sobi odločili za težjo knjižno polico, iščimo lažji kavč. Ko ga najdemo, lahko izberemo težjo kavno mizico in tako dalje.  

Pri notranjem oblikovanju je pomembno slediti svojemu občutku, a poznavanje teorije nam lahko to močno olajša. Tako lahko razumemo, zakaj so določene kombinacije videti odlično, medtem ko drugič predmeti sploh ne sodijo skupaj. V vsakem prostoru – konec koncev pa tudi v celotnem domovanju – je treba skupaj postaviti neverjetno število elementov, kar sploh ni majhen zalogaj.