Danes se ne moremo pritoževati, da nimamo dovolj svetlobe v prostorih, saj imamo vse možnosti, da tja namestimo primerna svetila in ustrezne sijalke. Nekoč pa, ko so si svetili le s svečami, so bili decembrski večeri res dolgi, dan kratek in medla svetloba sveč je res predstavljala obet življenja, topline in morda bližajočega se sončevega obrata ter počasnega daljšanja dni. 

Na dan 13. decembra goduje Lucija, takrat pa je po starem julijanskem koledarju najdaljša noč, čeprav je v resnici najdaljša noč še en teden kasneje. Njeno ime izhaja iz latinske besede za luč (lux), tudi slovenska beseda ima enak izvor. V skandinavskih deželah je praznovanje njenega godu še posebej povezano z raznimi običaji, povezanimi s svetlobo, svečami, a tudi drugje je praznični mesec povezan z lučkami in svetlobo. 

Svetlobni nizi lučk, ki jih imamo doma med božičnimi okraski, so lahko lepi povsod, ne le na praznični smrečici. Verigo lučk lahko namestimo v prostor že veliko pred prazniki. Poiščimo večjo stekleno vazo ali velik kozarec za vlaganje. Lučke v posodo spustimo brez reda, brez pravila, preprosto razvezan niz žice na gosto potisnemo v posodo, malo naj gledajo čez rob, potem pa speljimo žico do bližnje vtičnice. Če so lučke baterijske, škatlico skrijemo nekam zadaj ali v posodo. Ker so lučke LED tako majhni porabniki energije, bomo tak baterijski niz luči z enim kompletom baterijskih vložkov gotovo uporabljali tri tedne.  

Svetlobne trakove z lučkami pa lahko uporabimo tudi drugače: položimo jih vzdolž nizke omarice ali stenske police in naj se vijejo kar med predmeti, ki so na polici. Če pa na sprehodu naberemo nekaj zanimivih golih vej in jih postavimo v visoko ozko vazo ali steklenico, napeljimo lučke po vejah, da bo videti, kot da so gole veje vzcvetele. Tako okrasje imamo lahko za popestritev bivalnega prostora ob večerih vso jesen in zimo, ne le decembra med prazniki. 

Čajne svečke so najcenejša oblika svečk in res jih lahko uporabimo kjerkoli. Ni treba, da razmišljamo, kje bi kupili posebno ohišje za svečke ali razne, včasih celo kičaste hišice za svečke. Uporabimo predmete in posodice, ki jih imamo pri roki: lepe kozarce, čaše na pecljih, majhne enake kozarce za vlaganje, posodice za kompot, steklene posodice od raznih živil, keramične podstavke, glinene lončke in podobno. Če ne moremo v trgovino, kjer bi kupili barvast droben pesek, na katerega v posodici postavimo čajno svečko, morda pest peska naberemo na sprehodu, saj ga ne potrebujemo veliko, ali pa najdemo nekaj skrilavcev ali ploščatih kamnov, ki jih podložimo pod svečko. 

Čeprav so čajne svečke tako majhne, se ob gorenju spodaj močno segrejejo. Zato jih ne postavljajmo neposredno na prt, leseno ali občutljivo podlago. Naj ne bodo blizu zaves ali predmetov na mizi, ki bi se lahko vneli. Zato je postavljanje v kozarce in posodice smiselno, v njih so tudi zaščitene pred prepihom. Tudi obešanje posodic z gorečo svečko ni ravno varno, ker jih lahko nevede sklatimo. Večje sveče naj bodo prav tako na negorljivem podstavku, lahko tudi v stekleni posodi, kar je še posebej privlačno, ko se svetloba lomi skozi steklo. Če imamo na mizi adventni venček, je poleg svečk zraven še kakšno zelenje ali okrasje, ki lahko zagori, če nismo pozorni. Ne puščajmo prižganih sveč, če nismo v prostoru. Vedno imejmo v mislih, da bi se lahko kaj vnelo.

Ne pozabimo tudi na okrasitev prostora pred vhodom, na balkon ali teraso, ki jo gledamo skozi okno. Morda si spet pomagamo z vejami in lučkami, lepo je videti tudi, če tja postavimo kakšno svečo v laterni, v kateri je plamen zaščiten pred roso ali padavinami, hkrati pa tako tudi preprečimo da bi se okolica lahko vnela. Pred vhodom v hišo bo goreči plamen sveče ali električne brlivke sporočal, da smo doma, da morda pričakujemo obisk in da se je začel praznični mesec, praznik luči in, še posebej letos, upanja. 

Preberite še: