Z vsemi sem se spoprijateljila in z mojima hčerkama, ki so nas pogosto obiskovale, smo vsem dale imena. Včasih je kakšen kuža zmotil snemanje, pa so poklicali mene, da sem se z njim ’pogovorila’. Lastniki in direktor hotela so me malce postrani gledali, pa sem jim rekla, da ne morem delati proti svojim občutkom. Da se mi zdi perverzno, da se tu hrana meče stran, oni pa stradajo. Od vseh kužkov pa mi je mala rjavodlaka lepotička delovala najbolj otožna in potrebna ljubezni. Tudi najmanjša je bila in dobila sem občutek, da ne bo preživela zime, posebej, ker takrat zaprejo vse hotele. Nisem je vzela, ker bi njo imela najraje, ampak ker je najbolj iskala ljubezen."

Ljubezen do živali je brezmejna

Ker je Tanja znana kot velika ljubiteljica živali, ji misel, da bi Nikica ostala pri njih za vedno, nikakor ne da miru, a kot pravi, mora ostati racionalna, saj se sama spopada s hudo alergijo na živalsko dlako. "Huje bi bilo le, če bi postala alergična na hčerki ali Đura," pripomni. "Si pa zelo želim, da bi Nikico našla ljubeče in dosledne lastnike ter da bi bili doma nekje v bližini, če bi le bilo možno." A kljub alergiji se Tanja živalim nikakor ne more odpovedati, raje skuša čim bolje skrbeti za svojo odpornost. Trenutno imajo doma kužka Mikija in mačka Ibro, njihova vsem dobro poznana pujsa Pinga pa je postala že prava velikanka, zato se je vrnila na kmetijo v Ljubljani, kjer jo Tanja z družino z veseljem obišče. "Naši ljubljenčki so del družine in nas skoraj povsod spremljajo, tudi na snemanjih in predstavah. No, to velja za Mikija, Ibro je preveč vzvišen za take neumnosti," v smehu pove Tanja in doda, da so si skrbi za živali lepo porazdelili. "Zalika najbolj skrbi, da ima Ibro vse potrebno in da je wc čist, če pozabi, je prva rezerva Ela. Jaz sem prvi skrbnik za Mikija , Đuro pa je bil glavni krivec, da smo imeli pujso in je rekel, da je on njen ’mama’. In tudi za ptičke je najbolj skrbel on. Od pomladi smo imeli sinička Primoža, ki smo ga našli na pol golega na gradu. Đuro ga je na začetku pital s pinceto, potem je postal pa lepa ptička in je prosto letal po hiši, gnezdil na naših glavah, se kopal z Elo. Da bi postal še boljši letalec, smo ga dali v azil za ptice, kjer so nam obljubili, da ga spomladi lahko vzamemo nazaj in da ga bomo lahko sami spustili na svobodo. Poleti smo imeli tudi srako Orlanda, ki smo ga našli na morju. Đuro ga je vozil k veterinarju in ga rešil z antibiotiki. Njega smo nato spustili v Fiesi po enem mescu."

No in sedaj je glavna ’princeska v hiši Nikica, zato nas je zanimalo, kako se počuti v novem okolju. "Vsak korak me spremlja, kot da me ne bi hotela izgubiti. Z Mikijem sta se takoj spoprijateljila, z Ibrom pa je bilo na začetku precej burno. Ampak tako kot pri ljudeh - drugačnega je treba najprej spoznati. Iz nepoznavanja se rodijo predsodki, to pa je že nevarno blizu sovraštva. Veliko sem se ukvarjala z njima in zdaj se že ovohavata z migajočimi repki." Za konec Tanja še doda, da ji bližina živali pomeni srečo in potreba, da so one srečne, je njeno vodilo. Zato si še toliko bolj želi, da za Nikico najde lastnike, pri katerih bo srečna in se bo počutila ljubljeno.