V Sloveniji je lani umrlo 20.588 ljudi – to je bilo že tretje leto zapored z več kot 20.000 umrlimi. Po evidencah Statističnega urada Slovenije, ki zbira podatke o umrlih od leta 1954, je več ljudi kot v lanskem letu umrlo le še leta 1983. Lani je bila povprečna starost oseb ob smrti 78,1 leta, kar pomeni, da se je od osamosvojitve povprečna starost umrlih zvišala za osem let. 

Če se vam zdi, da ste zdravi in še premladi, da bi razmišljali o smrti, vas bo morda presenetilo, da začne marsikdo že zgodaj načrtovati svoj večni dom. To so predvsem okoljsko bolj ozaveščeni posamezniki, ki jim ni vseeno, kako ravnajo z okoljem v času svojega življenja, premišljujejo pa tudi o tem, kakšen okoljski odtis bodo pustili po svoji smrti. Če je šlo pri smrti in pogrebu še do pred nekaj leti za "tabu" temi, pa to zdaj postaja nekaj vse bolj normalnega, vse pogosteje se pogovarjamo tudi o teh temah. Nenazadnje gre za našo poslednjo željo. 

Naš odnos do pogreba in do smrti se nenehno spreminja. "Še pred dobrima dvema desetletjema je veljalo, da je pogreb s krsto edina sprejemljiva oblika pogreba. Za upepelitev se je takrat odločil manjši odstotek ljudi, danes je to razmerje ravno obratno," pravi pogrebnica Elvina Babajić.

Dandanes pa se nekateri sprašujejo tudi o tem, ali sta ti dve možnosti sploh še ekološko sprejemljivi. Generacija, ki se vse bolj zaveda okoljskih težav, zato išče nove, alternativne možnosti, ki so okolju prijaznejše. 

Z ekološkega vidika smo primerjali različne vrste pokopov, ki so na voljo pri nas, in tudi alternativne možnosti, ki se v svetu šele uveljavljajo.

Klasični pogreb s krsto vs. naravni pokop

Eden najbolj "priljubljenih" načinov pokopa v Sloveniji je klasičen pokop v krsti. To je po eni strani tudi najpreprostejši način, saj ne potrebujete posebnih vlog. Pokojnika običajno še na dan smrti pripeljejo v mrliško vežico, pokop pa se lahko navadno opravi šele po poteku 36 ur od nastopa smrti. Kako ekološki je takšen pogreb, je seveda odvisno od tega, kakšna je krsta. Bolj kot je obdelana z različnimi kemikalijami, laki in umetnimi materiali, več teh snovi sčasoma pronica v zemljo. Truplo pokojnika skupaj s krsto po nekaj letih sicer povsem propade, vse, kar ostane, so kosti.

Nekateri opozarjajo na netrajnostni vidik tovrstnih pokopov, saj zahtevajo veliko prostora. Če ima vsak posameznik svojo "parcelo" s spomenikom, takšen pogreb ni preveč trajnosten, saj "za vedno" zavzame zeleno površino. Poleg tega svojci na grobovih pogosto puščajo sveče in velikokrat tudi cvetje iz umetnih materialov, ki dodatno bremenijo okolje.

V nekaterih državah, denimo v ZDA, je takšen pogreb ekološko sporen tudi zato, ker pokojnika pogosto "preparirajo" s kemičnimi sredstvi, da preprečijo gnitje do pokopa. Tam je namreč navada, da je pred pokopom krsta odprta, da se lahko od pokojnika še zadnjič poslovijo. Pogosto so krste izdelane celo iz kovine ali umetnih materialov in torej ne razpadejo. 

Kot alternativa za ekološko bolj ozaveščene ljudi, ki si še vedno želijo pogreba v skladu s tradicijo, se na zahodu vse bolj uveljavlja tako imenovani "naravni pokop". Gre za različico klasičnega pokopa, le da se pri tem grobov ne označuje s spomeniki. Namesto tega lahko svojci grob označijo tako, da tam posadijo drevo, grm ali cvetje. Pogosto je za tovrstne pokope določen zeleni del pokopališča ali rob gozda, zato kraj niti ne spominja na pravo pokopališče, pač pa prej na park. Ena od glavnih zahtev za naravni pokop je, da mora biti truplo pokopano v krsti iz biorazgradljivega materiala, denimo v krsti, spleteni iz protja ali vrbja ali narejeni iz kartona, druga možnost pa je, da pokojnika preprosto ovijejo v bombaž. Prepariranje trupla s kemikalijami pri takšnem pokopu ne pride v poštev, saj te ob razkroju trupla pronicajo v zemljo in jo kontaminirajo. 

V Združenem kraljestvu so prvo tovrstno "zeleno" pokopališče odprli leta 1993, zanimanje za takšen pogreb pa iz leta v leto narašča, tako da imajo danes po državi že okoli 260 tovrstnih pokopališč. Večina ima zemljevid, na katerem so označena mesta, kjer so pokopani ljudje, tako da lahko svojci najdejo pokojnikov grob, četudi ta ni označen s spomenikom. 

Upepelitev in pokop z žaro

Kremiranje trupla, ki mu sledi pokop z žaro, je že nekaj let prevladujoč način pokopa v Sloveniji – po številu je presegel celo klasični pokop s krsto. Upepelitev je sicer več v mestih kot na podeželju, kjer so še vedno bolj naklonjeni klasičnemu pokopu. Odstotek pokopov z žaro se v mestnih okoljih giblje do 90 odstotkov, medtem ko je na podeželju razmerje med obema vrstama pokopov približno izenačeno. V povprečju pa na državnem nivoju pokopi z žaro predstavljajo že med 60 in 79 odstotkov vseh pogrebov.

Čeprav se morda na prvi pogled zdi takšen pokop manj obremenjujoč za okolje, saj od pokojnika ostane le pepel, pa je žara po navadi še vedno pokopana na klasičen način, v grob oziroma grobnico. Še vedno je tukaj spomenik,  žare iz kovine ali umetnih materialov pa se ne razkrojijo in so tako večno zakopane. 

Tudi sam proces upepelitve ni najbolj ekološki. V Sloveniji imamo le dva krematorija, enega v Mariboru in enega v Ljubljani. Pogrebna podjetja iz drugih krajev morajo zato pokojnike prepeljati tja in odpeljati njihov pepel nazaj. Pri tem nastajajo izpusti CO2 v ozračje zaradi prevoza, nenazadnje pa tudi sam sežig trupla proizvede izpuste. Pri postopku kremacije se namreč porabi veliko energije (pogosto iz fosilnih goriv), s čimer po nekaterih ocenah na svetu proizvedemo več milijonov ton ogljikovega dioksida na leto. V povprečju ob upepelitvi enega trupla v ozračje izpustimo približno 400 kilogramov CO2, ob tem pa se v zrak sproščajo tudi druge škodljive snovi (denimo hlapi živega srebra iz zalivk) in trdi delci. 

Ravno zaradi ogljičnega odtisa upepelitve ji mnogi okoljevarstveniki niso najbolj naklonjeni. Vendar pa so izračunali, da bi lahko ogljični odtis upepelitve zmanjšali, če bi za vsakega pokojnika na dan njegovega pogreba posadili drevo. Po približno dveh letih bi se s tem ogljični odtis upepelitve izničil. 

Raztros pepela v morje ali na določenem kraju

Raztros pepela je ta hip edina alternativna možnost pogreba v Sloveniji, za katero pa se vsako leto odloča več ljudi. Ta način pokopa naj bi po nekaterih ocenah predstavljal približno osem odstotkov vseh pokopov pri nas. Več slovenskih mest (Ljubljana, Maribor, Celje, Ravne na Koroškem, Litija) že vrsto let omogoča raztros pepela na za to posebej določenem mestu na pokopališču, vendar pa lahko svojci pepel raztrosijo tudi na drugih lokacijah, zunaj pokopališča. Svojci morajo za to podati vlogo, ki ji priložijo mrliški list, potrdilo o upepelitvi in dovoljenje lastnika zemljišča, kjer želijo opraviti raztros, če parcela ni v lasti države. 

"Običajno se svojci odločajo za naravno okolje, gozdove, polja, reke in potoke, način raztrosa pa je neposreden, iz letala, balona ali čolna. Ko je vloga popolna, pristojna občina ali upravna enota v nekaj dneh izda odločbo za raztros," pravi pogrebnica Elvina Babajić. Tisti, ki si želijo opraviti raztros zunaj pokopališča, se največkrat odločijo za raztros pepela na morju. To je možno v Piranu, Izoli in Kopru. V zadnjem desetletju je bilo raztrosov pepela v morje več sto. Vse več ljudi pa se odloča tudi za raztros pepela na domači parceli ali na parceli v lasti družine, sorodnikov ali prijateljev. Takšen pogreb je cenejši, saj ni stroškov za izkop groba, spomenik in vzdrževanje groba.

Z ekološkega vidika je tovrstni pogreb nekoliko manj obremenjujoč za okolje, saj za pokop ne "zasedemo" groba, pepel pa praktično takoj postane del narave. Poleg tega svojci pri raztrosu pogosto ne postavijo spomenika. Seveda pa so ekološki zadržki tudi pri tej alternativni možnosti podobni kot pri pokopu z žaro, saj je treba v obeh primerih pokojnika upepeliti, pri čemer, kot rečeno, obremenimo okolje z izpusti. 

Spominski diamanti

V zadnjih letih se je tudi pri nas pojavila nova alternativna oblika pokopa, ki jo omogoča švicarsko podjetje. V Švici lahko namreč iz pepela pokojnika ustvarjajo spominske diamante. Postopek, ki vključuje kemijske in fizikalne načine obdelave pepela, visok pritisk in temperature, traja več mesecev, rezultat pa so unikatni diamanti – iz pepela pokojnega jih je možno izdelati približno štiri. V Sloveniji se je za to odločilo okoli 30 pokojnikov oziroma njihovih svojcev. Nekateri se za tovrstno obliko pokopa odločijo še za časa življenja in za to varčujejo, saj gre za eno dražjih oblik. Cena za najmanjši spominski diamant znaša okoli 4000 evrov. 

Ekološki pomisleki pri tovrstnem pokopu so povezani z izpusti zaradi upepelitve, poleg tega pa dodatni izpusti nastajajo še pri prevozu pepela v Švico, pri samem postopku izdelave diamantov in pri njihovem transportu nazaj v domovino.

Resomacija ali utekočinjanje trupla

Pomanjkanje pokopališkega prostora, preveliki izpusti CO2 ob upepelitvi. Zakaj ne bi trupla razkrojili? To idejo je realiziralo škotsko podjetje Resomation Ltd., ki je izdelalo napravo za tako imenovano vodno kremacijo trupel. V posebni jekleni komori s postopkom alkalne hidrolize pri visokem tlaku in temperaturi truplo dobesedno utekočinijo. Postopek je končan v dveh do treh urah, od trupla pa ostanejo zeleno-rjava tekočina (sestavljena iz aminokislin, peptidov, sladkorjev, soli) in kosti, ki jih lahko svojcem predajo cele ali zmlete v prah. Tekočino lahko reciklirajo in vrnejo v ekosistem v spominskih parkih ali pa jo spustijo v kanalizacijo.

Resomacija je dovoljena že v 19 ameriških zveznih državah in Kanadi, o njej pa razmišljajo tudi v nekaterih evropskih državah (v Belgiji, na Nizozemskem, v Švici in Španiji). Zagovorniki tega alternativnega načina pravijo, da je to okolju veliko prijaznejša rešitev od upepelitve in da gre za zelo podoben proces kot pri naravnem razkroju trupla, le da ga pospešijo. V primerjavi z upepelitvijo ima resomacija šestkrat manjši ogljični odtis in porabi sedemkrat manj energije kot klasični pokop. 

A pojavljajo se pomisleki zaradi količine vode, ki je potrebna za razkroj trupla: približno 1000 litrov. Vendar pa zagovorniki pravijo, da ne gre za zapravljanje vode – tekočino lahko namreč na koncu uporabimo kot gnojilo, saj vsebuje številne hranilne snovi. Na to, da je glede te alternative še vedno veliko predsodkov, etičnih in verskih zadržkov, pa kaže dejstvo, da v Belgiji po 10 letih od prvih poskusov legalizacije resomacija še vedno ni dovoljena.

Kompostiranje trupla

V ameriški zvezni državi Washington so pred kratkim odobrili nov način pokopavanja pokojnikov. Podjetje Recompose namreč ponuja možnost kompostiranja človeških trupel. Pokojnikovo truplo položijo v posebne zabojnike, ki so napolnjeni z zemljo in organskimi snovmi. Po približno štirih tednih se truplo razkroji v uporabno prst, ki jo lahko svojci uporabijo na domačem vrtu in iz katere lahko zraste novo življenje, denimo mogočno drevo. 

Postopek je okolju prijaznejši od upepelitve, vodne kremacije in klasičnega pokopa. Ideja se je pred 13 leti utrnila ustanoviteljici podjetja Katrine Spade, ki je že pri svojih 30. letih začela razmišljati o minljivosti in o tem, da bi rada po smrti Zemlji vrnila tisto, kar bo ostalo od nje.

Alternativnih možnosti ravnanja s človeškimi ostanki je še veliko več. Britansko podjetje iz pokojnikovega pepela izdela vinilne plošče z lastnim glasbenim izborom, pokojnik lahko po smrti zažari v ognjemetu, postane del umetnega spominskega grebena, del pokojnikovega pepela pa lahko postane tetovaža na svojcu. Če ne želite, da se z vašim truplom po smrti zgodi kaj takšnega, ali pa imate jasno vizijo, kaj si želite, je pomembno, da se o tem pogovorite z bližnjimi in svojo željo po možnosti tudi zapišete.