"To ni zadnji veliki izbruh, ki ga bomo kdajkoli videli. Izbruhov bo v prihodnje še več in še več bo epidemij. Tukaj ne govorimo o možnosti, pač pa o dejstvu. In to je rezultat tega, kako mi kot ljudje ravnamo z našim planetom. Človeške izbire vodijo v to, da bomo videli še več izbruhov," pravi Alanna Shaikh, ameriška strokovnjakinja na področju globalnega javnega zdravja in avtorica knjige Kaj nas ubija: Praktični vodnik k razumevanju naših največjih globalnih zdravstvenih izzivov. Na področju globalnega zdravja dela že dve desetletji, osredotoča pa se na zdravstvene sisteme in njihovo pripravljenost na odziv v kriznih situacijah. 

Vse dokler bomo "rinili" v divjino, se izbruhi različnih bolezni ne bodo ustavili, pravijo strokovnjaki, ki preučujejo povezave med podnebnimi spremembami in človeškim zdravjem, tudi pojavom različnih (nalezljivih) bolezni. Toplejši planet nudi bolj ugodno okolje za 'uspevanje' in širjenje virusov in bakterij, poleg tega pa ljudje vse bolj uničujemo še zadnje nedotaknjene habitate na planetu. "Ko požigamo in podiramo amazonski gozd, da bi tako prišli do poceni obdelovalnih površin, ko bodo zadnji afriški gozdovi postali kmetije, ko divje živali na Kitajskem izumirajo zaradi lova, ljudje prihajamo v stik z divjimi živalmi, s katerimi prej nikoli nismo bili v stiku. In te živali prenašajo različne bolezni, bakterije, viruse … Stvari, na katere nismo pripravljeni. Netopirji imajo še posebej sposobnost, da prenašajo bolezni, ki bi lahko prizadele ljudi, vendar niso edine živali, ki to lahko," pravi strokovnjakinja. 

"Sekamo drevesa, ubijamo živali ali jih v kletkah pošljemo na tržnice. Rušimo ekosisteme in stresemo viruse iz njihovih naravnih gostiteljev. Ko se to zgodi, ti virusi potrebujejo novega gostitelja. Pogosto smo to mi," je pred kratkim za New York Times zapisal David Quammen, znanstveni novinar in avtor knjige Spillover: Animal Infections and the Next Pandemic (prevod: Preskok: Živalske okužbe in naslednja pandemija). 

Nove bolezni kot posledica izčrpavanja narave 

Bližnji stik z divjimi živalmi preko lova, trgovine ali zaradi krčenja njihovih naravnih habitatov je ljudi izpostavil vse večji nevarnosti izbruhov novih bolezni, opozarjajo znanstveniki. V nedavni študiji so raziskovalci analizirali podatke o boleznih, ki so z živali prešle na ljudi, in nato te podatke kombinirali s podatki Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) o stopnji ogroženosti teh živali. Ugotovili so, da je pri divjih živalih, ki so na robu izumrtja zaradi človeškega izkoriščanja, prisotnih dvakrat več virusov, ki bi lahko povzročili bolezni pri ljudeh, kot pri živalih, ki so ogrožene zaradi drugih dejavnikov. 

Enako velja tudi za ogrožene živalske vrste, ki jim grozi izumrtje zaradi izgube naravnega habitata. "Ker se njihov naravni habitat krči, divje živali prihajajo vse bližje ljudem. Divje živali so se prerazporedile, da so se prilagodile antropogenim aktivnostim in spremembam naravnega okolja. To je pospešilo pojav bolezni, ki prihajajo od divjadi, in nas izpostavilo tveganju za pandemijo, saj smo vsi globalno povezani preko potovanj in trgovine," je za BBC dejala Christine Johnson iz Univerze v Kaliforniji.

Divje živali, ki so na robu izumrtja, so sicer maloštevilne in navadno ne predstavljajo velikega tveganja za prenos nalezljivih bolezni na človeka, razen tam, kjer so zaradi človeškega izkoriščanja teh živali in krčenja njihovega življenjskega prostora, prišle v bližino ljudi. 

Znanstveniki že dlje časa opozarjajo na nalezljive bolezni, ki izvirajo iz živali – med drugim sars, mers in ebola. Ob novem koronavirusu se je znova izkazalo, kako je zdravje ljudi povezano tako z zdravjem živali kot tudi z zdravjem celotnega planeta. Številne organizacije zato znova pozivajo k zmanjšanju trgovanja z divjimi živalmi. Še posebej tržnice, kakršna je v Vuhanu, kjer pride do bližnjega stika med ljudmi in živalmi, so priložnost, da virus preskoči med vrstama, ki se ponavadi v naravnem okolju nikoli ne bi znašli tako blizu ena drugi. 

"Izbruh bolezni, ki se pojavi kjerkoli, lahko prizadene vse nas, zato moramo razumeti vpliv, ki ga imamo, ko smo v stiku z divjimi živalmi, zavedati se moramo, da je izbruh bolezni tudi okoljski problem, in najti bolj trajnostne načine za sobivanje," je poudarila Johnsonova. 

Podnebne spremembe neposredno vplivajo na pojave epidemij v nekaterih delih sveta

V Afriki se nalezljive bolezni, ki jih prenašajo insekti (klopi, bolhe, mušice, komarji), ves čas pojavljajo in o epidemijah tovrstnih bolezni v zadnjih letih poročajo vse bolj pogosto. Vse več je dokazov, da k tem zdravstvenim krizam znatno prispevajo podnebne spremembe.

"Obstajajo trdni dokazi, da spreminjajoči se vremenski vzorci, ki so povezani s podnebnimi spremembami, vplivajo na geografsko razširjenost, sezonskost in intenzivnost prenosa nalezljivih bolezni, ki so občutljive na podnebje," so zapisali v posebnem poročilu Medvladne skupine za podnebne spremembe (IPCC). 

Takšen primer je denimo malarija, ki jo prenašajo komarji. V Pandžabu v Indiji so se denimo v začetku prejšnjega stoletja periodično pojavljale epidemije malarije. K temu so prispevale prekomerne monsunske padavine in visoka stopnja vlažnosti, ki so pospešile razmnoževanje komarjev, glavnih prenašalcev te bolezni. Analize v zadnjih letih so pokazale, da se tveganje za pojav epidemije malarije poveča za kar petkrat v letu po vremenskem pojavu el niño.

Svetovna zdravstvena organizacija je denimo izračunala, da že majhen dvig povprečne temperature lahko močno poveča možnost epidemije malarije. Že dvig globalne temperature za 2–3 stopinje Celzija poveča število ljudi, ki so v klimatskem smislu izpostavljeni malariji, za 3–5 odstotkov, kar pomeni za nekaj sto milijonov ljudi. Prav tako pa se na območjih, kjer je malarija prisotna že zdaj, sezona malarije podaljšuje. 

Že oktobra lani je izvršni direktor Globalnega sklada za boj proti aidsu, tuberkulozi in malariji Peter Sands poudaril, da podnebne spremembe otežujejo izkoreninjenje smrtonosnih epidemij. Zaradi segrevanja ozračja se komarji, ki širijo malarijo, vse pogosteje pojavljajo tudi v višjih legah Afrike. Poleg tega podnebne spremembe pomenijo več ekstremnih vremenskih dogodkov, kot so bolj intenzivni cikloni, ki prav tako posledično vplivajo na širjenje nalezljivih bolezni. Lani so denimo po dveh intenzivnih ciklonih v Mozambiku zabeležili 50.000 novih primerov malarije in več kot 1400 primerov kolere. 

Ljudje smo izpostavljeni okužbam, ki se prenašajo preko onesnažene vode. To je lahko posledica človeškega ravnanja, denimo neprimernega ravnanja z odplakami, ali pa vremenskih pojavov. Obilne padavine lahko namreč prispevajo k prenosu povzročiteljev okužb v vodne rezervoarje, medtem ko visoke temperature lahko povzročijo, da se ti škodljivi organizmi množijo in preživijo. 

Vse več zoonotskih bolezni 'skrita cena gospodarskega razvoja'?

Med 355 boleznimi, ki so se pojavile med letoma 1960 in 2004, se je vsaj 60 odstotkov preneslo preko živali, so že leta 2008 ugotovili raziskovalci. Vse več zoonotskih bolezni pa je povezanih z okoljskimi spremembami in človeškim vedenjem. Kate Jones, vodja oddelka za ekologijo in biodiverziteto na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (UCL), pravi, da zaradi uničevanja neokrnjenih gozdov, rudarjenja, gradnje cest na odročnih krajih, hitre urbanizacije in rasti prebivalstva, ljudje prihajamo v stik z živalskimi vrstami, s katerimi si morda še nikoli nismo bili tako blizu. Posledica tega so lahko prenosi bolezni z divjih živali na ljudi. To je skrita cena gospodarskega razvoja človeštva. "Toliko več nas je, povsod. Posegamo v do zdaj neokrnjene predele in smo vse bolj in bolj izpostavljeni. Ustvarjamo navade, zaradi katerih se virusi lažje širijo, in potem se čudimo, ko se pojavijo novi," pravi Jonesova. 

"Patogeni ne spoštujejo meja med posameznimi vrstami," pravi ekolog Thomas Gillespie z Univerze Emory, ki proučuje, kako krčenje naravnih habitatov in naše spremenjene navade prispevajo k širjenju bolezni z živali na človeka. "Izbruh koronavirusa me niti malo ne čudi. Večino patogenov še moramo odkriti. Smo šele na vrhu ledene gore," pravi. Tudi on se strinja, da ljudje ustvarjamo razmere za širjenje bolezni s tem, ko zmanjšujemo naravne bariere med živalmi–gostiteljicami, v katerih je virus naravno prisoten, in nami samimi. 

"Pojavlja se napačno razumevanje med znanstveniki in javnostjo, da so naravni ekosistemi izvor groženj za nas. To je napaka. Res je, da so v naravi tveganja, vendar pa so naše aktivnosti tiste, ki so dejansko škodljive. Zdravstvena tveganja v naravnem okolju so lahko precej hujša, če vanj posegamo," pa pravi Richard Ostfeld, znanstvenik z newyorškega Instituta Cary za študije ekosistemov. Pri tem je izpostavil primer glodavcev in netopirjev, ki so pogosti prenašalci različnih bolezni. "Glodavci in nekateri netopirji uspevajo tam, kjer porušimo naravne habitate. So tudi najbolj verjetni prenašalci patogenov. Bolj kot uničujemo gozdove in habitate, v večjo nevarnost se spravljamo," pravi Ostfeld.

Kaj je rešitev? 

Poleg hitrega prepoznavanja izbruhov in dobrega zdravstvenega sistema je ključ za preprečevanje prihodnjih pandemij v spremembi našega vedenja. Lovci, gozdarji, trgovci in potrošniki se morajo zavedati tveganj in kako se jim izogniti. "Ti preskoki z živali na ljudi se ponavadi začnejo z enim ali dvema človekoma. Rešitve se začnejo z izobraževanjem in ozaveščanjem. Ljudje se morajo zavedati, da so stvari zdaj drugačne," pravi Brian Bird, raziskovalec virolog z Univerze v Kaliforniji. 

Najpomembneje pa je, pravi Bird, da smo na morebiten izbruh pripravljeni. "Ne moremo napovedati, od kod bo prišla naslednja pandemija, zato moramo v načrte za ublažitev vključiti najslabše možne scenarije. Edina gotova stvar je, da bo naslednja pandemija zagotovo prišla," pravi Bird. 

"Izbruhov ne moremo ustaviti s karantenami ali prepovedmi potovanj. To je naš prvi odziv: ustavimo gibanje ljudi, ustavimo izbruh. Vendar dejstvo je, da je zelo težko vzdrževati karanteno, zelo težko omejimo potovanje ljudi," pravi Shakihova. Prepričana je, da je pravi način, kako lahko na dolgi rok zmanjšamo resnost izbruhov, da vzpostavimo dober globalni zdravstveni sistem. Podpreti je treba osnovne funkcije zdravstvene oskrbe po vsem svetu, tako da lahko vse države, tudi tiste revne, hitro prepoznajo, zdravijo in poročajo o pojavu (novih) nalezljivih bolezni.