Dunajska konvencija je bila podpisana 22. marca 1985, 16. septembra 1987 pa je sledil še montrealski protokol, ki je pripomogel k učinkovitemu zmanjšanju izpuščanja ozonu škodljivih snovi v ozračje. Na dan, ko je bil podpisan protokol, obeležujemo mednarodni dan zaščite ozonske plasti.

V Združenih narodih so se letos osredotočili na dunajsko konvencijo in njeno obletnico. Današnji dan tako poteka pod naslovom Ozon za življenje: 35 let zaščite ozonske plasti.

Življenje na Zemlji brez sončne svetlobe ne bi obstajalo. A hkrati se ne bi moglo razcveteti, če bi Zemljo dosegla vsa Sončeva energija, opozarjajo v Združenih narodih. Za življenje, kot ga poznamo, je zato ključen ozon, ki Zemljo ščiti pred večino škodljivega ultravijoličnega sevanja.

Tako dunajska konvencija kot montrealski protokol veljata za primer uspeha, saj se ozonska plast ob upoštevanju določil protokola obnavlja, proces obnove naj bi bil končan okoli sredine stoletja. A izzivi ostajajo, poudarjajo v Združenih narodih.

Pogodbenice montrealskega protokola so namreč k njemu sprejele štiri spremembe, s katerimi je bilo področje uporabe razširjeno na še druge kemikalije, ki povzročajo podnebne spremembe. Peta sprememba iz leta 2016 je namenjena zmanjševanju fluoriranih ogljikovodikov, plinov z močnim učinkov podnebnega segrevanja. Gre za t. i. spremembo iz Kigalija, ki je v veljavo stopila lani.

Na to spremembo je v svojem sporočilu opozoril generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. "Če bo v celoti implementirana, lahko sprememba iz Kigalija prepreči 0,4 stopinje Celzija globalnega segrevanja," je opozoril. Ob tem je pozval države, naj se v času okrevanja po pandemiji covida-19 osredotočijo na izgradnjo močnejših in odpornejših skupnosti. "Ključno je, da usmerimo prizadevanja in investicije v boj proti podnebnim spremembam in v zaščito narave ter ekosistemov, ki nas podpirajo," je dodal.

Na Agenciji RS za okolje (Arso) so medtem opozorili, da je bil svet doslej bolj zaskrbljen zaradi sezonskega pojava ozonske luknje nad Antarktiko kot nad manj izrazitim pojavom tanjšanja ozonske plasti nad Arktiko. A se v pomladnih mesecih tudi na severni polobli arktična ozonska plast nagiba k redčenju, še bolj izrazit pa je bil ta pojav letos, ko je ozonska luknja nad Arktiko vztrajala marca in aprila, in sicer je bila največja doslej. K sreči ni segla do gosto naseljenih območij in zato ni predstavljala grožnje zdravju ljudi.

Nad Antarktiko pa se je medtem tako kot že nekaj desetletij tudi letos ozonska luknja začela razvijati avgusta, sedaj je razvoj že v polnem razmahu. "Spremljamo, kako veliko površino bo zajela," so dodali na Arsu.