"Na Vogrščku smo ujeli novo vrsto tujerodne sladkovodne želve. Začetek julija smo pri terenskem delu v vršo ujeli mlado kitajsko mehkoščitko, Pelodiscus sinensis. Najdba te vrste je bila deloma pričakovana, saj so nas o pojavljanju obvestili ribiči. Vendar pa najdba mladiča nakazuje, da je to morebiti že druga vrsta tujerodnih želv, ki se pri nas razmnožuje v naravi," so zapisali na Facebook strani Projekta VIPava in tako znova opozorili na problematiko vnosa tujerodnih vrst v naravo.

Tako smo poklepetali z ekipo, ki stoji za projektom: "Pri projektu VIPava, s polnim nazivom 'Ukrepi za ohranjanje in izboljšanje stanja ogroženih živalskih vrst in habitatov v Vipavski dolini', smo se osredotočili na dve skupini tujerodnih vrst, in sicer na želve in rastline," sta nam pojasnili ekipa in Nastja Pajk, vodja projekta: "Do sedaj smo pri projektu ujeli tri tujerodne vrste želv. Velika večina vseh ujetih tujerodnih želv je pripadalo eni vrsti, okrasni gizdavki (Trachemys scripta), ki jo ljudje bolje poznajo pod imenom rdečevratka. Vendar pa ime rdečevratka ne označuje vrste, temveč le eno od barvnih podvrst te želve. Ta podvrsta (strokovno T. s. elegans) je najbolj pisana in privlačna na pogled ter je posledično že desetletja najpogosteje prodajana želva v trgovinah z malimi živalmi (od leta 2017 je prodaja te vrste pri nas prepovedana). Od ostalih tujerodnih želv pa smo ujeli še en osebek navadne okrasnice (Pseudemys concinna) in omenjeno kitajsko mehkoščitko (Pelodiscus sinensis)."

Na nekaterih projektnih območjih so tako izvedli tudi popis tujerodnih vrst rastlin. Popisali so več kot 30 tujerodnih rastlin. Med njimi so našli tako lesnate kot zelnate rastline, npr. veliki pajesen (Ailanthus altissima), topinambur (Helianthus tuberosus), drobnocvetno nedotiko (Impatiens parviflora). "Tujerodne rastline so škodljive, ker lahko tvorijo goste sestoje in popolnoma prerastejo domorodno rastlinstvo, hkrati pa jih zelo težko trajno odstranimo. Njihovo odstranjevanje je navadno dolgotrajno in drago. Pri odstranjevanju je treba biti še posebno pozoren na čas odstranjevanja, ravnanje z rastlinami po odstranitvi (kompostiranje, sežiganje) in posebno pozornost nameniti temu, da z odstranjevanjem nenamerno še dodatno ne razširimo vrste."

Poleg predstavnikov iz teh dveh skupin pa je v Vipavski dolini še precej drugih tujerodnih vrst. Ena skupina tujerodnih organizmov, ki so zelo škodljivi za naravo, povzročajo gospodarsko škodo ali so včasih enostavno samo nadležni za ljudi, so invazivne tujerodne žuželke. Verjetno ni človeka, ki ne bi poznal tigrastega komarja (Aedes albopictus), ki so ga v Evropo prinesli iz Amerike z odpadnimi gumami in se je bliskovito razširil med državami, ali pa harlekinske polonice (Harmonia axyridis), ki je požrešen plenilec in je v nekaterih delih Slovenije že pogostejša od naših vrst pikapolonic (ki jih hkrati tudi pleni). "Nekoliko manj poznani so tujerodni hrošči podlubniki, ki so hudi škodljivci na gozdnem in sadnem drevju, npr. japonski hrošč (Popillia japonica). Te vrste za zdaj v Sloveniji še nismo našli, je pa pričakovana, saj je prisotna v sosednji Italiji in se hitro širi," še poudarijo.

V reki Vipavi in ostalih vodotokih na Vipavskem pa so prisotne tudi mnoge tujerodne ribe: "Poleg vrst, vnesenih iz drugih delov sveta, ki z domorodnimi vrstami tekmujejo za življenjski prostor in plenijo njihov zarod, npr. sončni ostriž (Lepomis gibbosus) in psevdorazbora (Psudorasbora parva), na Primorskem delajo težave tudi vrste, ki so jih v preteklosti vnesli iz vodotokov donavskega porečja in se ljudje niti ne zavedajo, da so tujerodne. Tak primer je vsem poznana potočna postrv (Salmo trutta), ki v primorskih rekah ni prisotna naravno in tu tekmuje za hrano in habitat z domorodno soško postrvjo (Salmo marmoratus), ali pa donavska podust (Chondrostoma nasus), ki je v 80. letih prejšnjega stoletja popolnoma izrinila domorodno primorsko podust (Protochondrostoma genei) iz porečja Vipave." 

Zakaj ne smemo odvreči živali v naravo? 

"Kot prvo naj bi pri tem vprašanju upoštevali moralni vidik – če se človek odloči za nakup ali posvojitev katerekoli živali, mora vnaprej premisliti, ali bo zanjo lahko kakovostno skrbel skozi njeno celotno življenje. Sploh pri dolgoživih živalih, kot so želve, je treba upoštevati, da bo živela več desetletij in tekom tega časa tudi precej zrasla." Odločitev, da odvržemo žival v naravo, potem ko ne moremo ali nočemo več skrbeti zanjo, je tako iz več vidikov najslabša: "Zavedati se moramo, da smo kot lastnik pravno in moralno odgovorni za domačo žival, hkrati pa z izpustitvijo v naravo žival tudi izpostavimo hudemu stresu – večina eksotičnih živali, ki ne more preživeti zime ali si ne znajo same poiskati hrane, pogine v mukah, vrste, ki lahko preživijo pri nas, pa potencialno lahko postanejo invazivne in nato škodijo domorodni favni in flori."

Kako tujerodne vrste vplivajo na lokalni ekosistem? 

Tujerodne vrste imajo lahko zelo različne vplive na lokalni ekosistem. Nekaterim vrstam se uspe sorazmerno dobro integrirati v naravo in sčasoma nekako 'ponarodijo'. Pri nas je tak primer japonska sviloprejka (Antheraea jamamai), ki so jo za potrebe sviloprejstva prinesli iz JV Azije že v 19. stoletju in se je do danes razširila preko celotne države, a ne povzroča škode in njena populacija ne narašča.

Žal je zgodba večinoma nasprotna in imajo tujerodni organizmi močan negativen vpliv na lokalno okolje. Vpliv je lahko posreden, na primer tujerodne rastline lahko prerastejo velike površine in popolnoma prekrijejo lokalno rastlinstvo ter s tem naredijo habitat neprimeren tudi za lokalne živali, ali pa neposreden s plenjenjem, kompeticijo in prenašanjem bolezni ter parazitov.  

Kakšno je stanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v Vipavski dolini? Kaj jih najbolj ogroža?  

Vipavska dolina je v celoti uvrščena v omrežje območij NATURA 2000, kar že takoj da vedeti, da je narava tu dobro ohranjena. Tudi pestrost živalskih in rastlinskih vrst na tem območju je ena višjih v celotni državi – to lahko pripišemo veliki pestrosti in ohranjenosti različnih življenjskih okolij. Tako lahko na grobo zaključimo, da je stanje ogroženih vrst v Vipavski dolini boljše oziroma pritisk nanje manjši kot v ostalem delu Slovenije.  

Kljub temu pa zadeve niso v celoti rožnate. Čeprav je Vipavska dolina med ekološko bolje ohranjenimi območji v Sloveniji, je tudi tukaj v zadnjih desetletjih prišlo do vidnega upada števila osebkov ogroženih vrst, prav tako se je zmanjšal obseg nekaterih naravnih habitatov. Dolgoročno gledano, je prihodnost t. i. kvalifikacijskih vrst in habitatov, torej vrst in habitatov, zaradi katerih se je v Vipavski dolini vzpostavilo območje NATURA 2000, že zaradi splošnih ekonomsko kmetijskih smernic, v najboljšem primeru negotova. Prav zato smo dolžni to območje (in druga podobna območja v Sloveniji) ohranjati in mu namenjati še posebno pozornost, kot jo npr. s projektom VIPava.

Kot v večini primerov je tudi tukaj glavni razlog za ogroženost živali in rastlin izginjanje in spreminjanje naravnih habitatov. Kot primer lahko izpostavimo kar reko Vipavo, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja doživela zelo temeljito regulacijo struge, izgubila je večino meandrov in stranskih rokavov v zgornjem toku – s tem je bila osiromašena njena ekološka vrednost za ribe in vodne organizme, spremenila se je vodnatost tal v dolini, predvsem pa so izginila številna mokrišča ob njej.  

Zelo škodljiv faktor v dolini je intenzivno kmetijstvo, ki je v zadnjih desetletjih postalo trend po celotni državi (in razvitem svetu) in je dokazano eden glavnih vzrokov izginjanja ptic in ostalih živali, prilagojenih na življenje v kmetijski krajini. Ena takih vrst je črnočeli srakoper (Lanius minor), ki je tudi ena od ciljnih vrst projekta VIPava in je zaradi intenzifikacije kmetijstva kot gnezdilec skoraj že izginil iz Slovenije. To ptico najbolj prizadenejo izginjanje mejic in dreves, ki jih uporablja za preže, ter pomanjkanje plena – hrani se namreč z velikimi žuželkami, ki so najbolj občutljive na uporabo pesticidov in spremembe v okolju. 

Pomemben faktor, ki ogroža vse živali, je tudi vedno bolj povečan promet. To je še posebej opazno pri dvoživkah, ki se spomladi selijo iz prezimovališč v svoje poletno življenjsko okolje, pri čemer pa morajo prečkati številne ceste, kjer jih veliko konča pod kolesi.  

Izrazit dejavnik pa je tudi vedno večje število tujerodnih rastlinskih in živalskih vrst, ki vršijo še dodaten ekološki pritisk na domorodne živali.

Kako napreduje vaš projekt glede ohranjanja, izboljšanja in obnove habitata živalskih in rastlinskih vrst Vipavske doline? 

V sklopu projekta VIPava že tretje leto iz narave odstranjujemo tujerodne vrste želv, s pomočjo telemetrije pa že več kot eno leto spremljamo našo edino sladkovodno želvo – močvirsko sklednico. V začetku leta 2019 smo odstranili večji del lesne vegetacije na zaraščajočih se kmetijskih površinah med Gojačami in Kucljem na skupni površini 25 ha in s tem izboljšali življenjski prostor hribskega škrjanca. Na Ajdovskem polju smo zasadili čez 150 dreves različnih avtohtonih vrst, ki bodo v prihodnosti opravljala vlogo gnezdišč za črnočelega srakoperja. Ta vrsta ptice se za plenom poganja s prež, zato smo postavili tudi 50 lovnih prež, ki ji lajšajo lov. Izboljšujemo tudi habitat za metulja strašničinega mravljiščarja, in sicer s primerno košnjo travnikov in odstranjevanjem lesne zarasti. Prav danes začenjamo izkop usedlin v rokavu Vipave pri kraju Brje in izkop mlak na območju znotraj rokava, s čimer bomo izboljšali habitat za laško žabo. V zaključni fazi načrtovanja je tudi ureditev stranskega rokava reke Vipave pri kraju Dolenje in preoblikovanje štirih pregrad na reki Vipavi na način, da bodo prehodne za vodne organizme. Upamo, da bomo gradbenima dela na teh območjih lahko pričeli še letos.