Življenjsko okolje večine vrst je v Severni in Južni Ameriki. Ko pomislimo na kaktus, se nam običajno pred očmi prikažejo puščavske vrste, ki lahko zrastejo zelo visoko, imajo zanimive oblike in seveda bodice. Toda kaktusi so doma tudi v tropskem deževnem gozdu. Ti so videti drugače. Večinoma nimajo bodic in so bolj znani po svojih cvetovih.

Mednje spada pri nas zelo priljubljen božični kaktus, ki se tako imenuje, ker cveti v času božiča. Izvira iz Brazilije. Kdor njegovega imena ne pozna, ob pogledu nanj morda sploh ne pomisli, da sodi med kaktuse.  

Med puščavskimi vrstami se kot lončnica dobro obnese grusonov ježkar. Zanimiva izbira so tudi manjše vrste opuncije, kaktusa, ki se ponaša z užitnim plodom.  

Vedno morate vedeti, katero vrsto kaktusa imate, saj se lahko skrb zanje nekoliko razlikuje. Pozanimajte se, kaj potrebuje vrsta, ki jo imate. 

Kaktusi, ki rastejo v tropskem deževnem gozdu, v primerjavi s puščavskimi potrebujejo več sence in bolj vlažno okolje. Poleg zalivanja jim koristi še redno pršenje. Prst v času rasti ne sme nikdar postati povsem suha. Vseeno pazite, da z zalivanjem ne pretiravate. Ko je kaktus v fazi mirovanja, ga zalivajte manjkrat. Počakajte, da se prst najprej posuši.

Vse vrste kaktusov morate zaliti obilneje, tako da voda priteče ven na dnu posode. S tem poustvarjate naravne razmere. Prav vsem kaktusom je namreč skupno eno. Ko je na voljo voda, jo lahko učinkovito shranijo. Toda prst mora biti prepustna, voda ne sme zastajati. 

Ko zalivate puščavske kaktuse je pomembno, da vedno počakate, da se prst najprej povsem posuši ne glede na to, koliko časa traja, da se to zgodi. Če niste prepričani, da je dovolj suha, raje počakajte še malo. 

V dobi rasti puščavski kaktusi potrebujejo redno zalivanje, v dobi mirovanja nekatere vrste vode skoraj ne potrebujejo. V tem času je še pomembneje, da jih ne zalivate preveč. Raje jih zalivajte manj kot več.  

Toda tudi puščavski kaktusi se posušijo, če ne dobijo dovolj vode. Četudi je v fazi mirovanja, kaktus zalijte, če se začne sušiti. Včasih je prvi znak to, da zelen kaktus postane bolj rumen. 

Preveč vode je po drugi strani ravno tako škodljivo, saj povzroči gnitje korenin. Puščavske vrste kaktusov so navajene na sušna obdobja, tako da ne bi smele imeti težav s tem, da jih kdaj zalijete malo kasneje, kot bi bilo idealno. 

Pravzaprav sta pri kaktusih pogosti obe napaki – tako prepogosto kot preredko zalivanje. Razširjen mit je, da kaktusi skoraj ne potrebujejo vode. V puščavi ne bi obstajalo življenja, če ne bi bilo dostopa do vode. Ta je pomembna za rast in uspevanje vsake rastline. 

Še ena napaka pri skrbi za puščavske kaktuse je, da mnogi mislijo, da potrebujejo obilico neposredne izpostavljenosti močnemu soncu. Saj so vendarle doma v puščavi, razmišljajo. A tudi tam lahko kaktusi rastejo v senci skal, drugih rastlin, hribovja ... Nekatere vrste potrebujejo več sonca, druge manj, zato je res treba preveriti svojevrstne potrebe kaktusa, ki ga imate. Vsekakor puščavske vrste potrebujejo neposredno izpostavljenost soncu, a če je tega preveč in je zelo žgoče, se lahko zgodi, da kaktus začne bledeti oziroma kaže druge znake, da mu nekaj ne ustreza. 

Nepogrešljiv je v boemskem interjerju, lepo se poda celo k minimalističnemu. Elegantno ga popestri, saj predstavlja element presenečenja. Večina vrst pritegne pozornost in v skladu s tem zraven ne postavljajte dekoracije, ki bi bila enako vpadljiva. Dovolite kaktusu, da zasije.  

Po drugi strani se zavedajte, da ni predmet, temveč rastlina, ki potrebuje svetel prostor, ravno dovolj sonca in vode. Spoznati morate potrebe kaktusa, ki ste ga prinesli v svoj dom. Zanj morate odgovorno skrbeti. To nikakor ni rastlina, ki bi jo zalili le, ko bi se spomnili.